OBIRALI SMO OLIVE

Društvo LIRA, ki redno skrbi, da člani na prijeten način vedno spoznavajo kaj novega, se je potrudilo tudi tokrat. Ker smo v obiranju mandarin postali že skoraj izvedenci, nas je tokrat usmerilo na otok Brač, kjer je obiranje oliv v tem času najbolj aktualno.   072

Tako smo se v petek, 14. oktobra v zgodnji jutranji uri (1.00 ! ) odpravili iz začetne postaje Smolnik , spotoma polnili avtobus, ki ni bil ravno majhen ( 14 metrov in 58 sedežev), ga v Hočah zapolnili in nadaljevali pot proti Splitu, kamor smo prispeli okoli 9.00 ure dopoldne. Tam nas je pričakal simpatični vodnik Dino, sicer profesor zgodovine, ki nam je na njemu lasten način, začinjen z dalmatinskim naglasom in dalmatinskim humorjem opisal zgodovino Dalmacije, Splita in posebej še zgodovinsko vrednost Dioklecijanove palače, domovanja enega najznamenitejših vladarjev v zgodovini tega mesta.

Po tem »zgodovinskem« izobraževanju smo se s trajektom prepeljali v Supetar na Braču, obiskali Bol 038 in si kot zavedni Štajerci   seveda najprej ogledali tamkajšnjo vinsko klet z obvezno pokušino njihovega plavca. 033 Seveda ni šlo brez obiska Zlatnega rata, plaže v obliki jezika, »najlepše plaže na Jadranu«, ki ta laskavi presežnik nosi že vrsto let. Nadaljevali smo v smeri Pučišća, znanega po kamnolomih belega bračkega kamna, ki ga izkoriščajo že preko 600 let in je bil navdih in izrazni material mnogim tamkajšnjim umetnikom - kiparjem. Danes to tradicijo nadaljuje Kameno-klesarska šola, edina še delujoča tovrstna ustanova v Evropi, kjer svoj življenjski poklic najdejo nadarjeni in vztrajni mladci z otoka in tudi iz področij bivše države.055 Ko smo si ogledovali njihove izdelke, narejene ob koncu 4-letnega šolanja, smo se vsi strinjali, da je tu potrebna pridnost, vztrajnost, pa tudi nekaj umetniškega čuta.Ob sprehodu po otoku smo opazili, da njihovi izdelki krasijo prenekatero stavbo, vrt. Zanimivost je tudi, da skupina slovenskih upokojencev že šesto leto prihaja sem na dopust, ki ga ob dopoldnevih izkoristi za učenje klesarskih veščin, popoldneve pa za kopanje. Od ljubeznivega gostitelja smo se poslovili, a pogled na mini svečnik, ki smo ga prejeli ob slovesu, izklesan iz tega belega kamna in narejen posebej za nas, nam bo še dolgo ohranjal spomin na ta obisk.111

Pot smo nadaljevali v Postiro, kjer smo se nastanili v udobnem hotelu Pastura in ob okusni večerji, pospremljeni z dalmatinskimi pesmimi, ki jih je izvajala trojica lokalnih glasbenikov, katerim smo zavzeto pritegnili tudi gostje, se je zaključil prvi dan našega druženja.058

Vremenska napoved, ki ni obetala nič dobrega, se k sreči ni uresničila, zato so nas z manjšimi vozili odpeljali v »maslinik«, ki je bil, pravzaprav, cilj in namen našega potovanja. Po uvodnem kozarčku za lažje razumevanje naloge, ki je bila pred nami, smo se z veliko vnemo vrgli na samo obiranje. To se tu, na Braču, vrši izključno ročno. Navadno traja ves mesec, ker nekateri lastniki imajo v oljčnem nasadu tudi 500 in več dreves in ob taki tehniki se to delo res zavleče. So pa povedali, da se je obiranje letos pričelo nekoliko prej in je vsebnost olja kljub temu, proti pričakovanju, precej višja, kot sicer. Mi smo se te naloge lotili s pregovorno slovensko natančnostjo in kmalu so za nami ostajala le še številna »opustošena« drevesa. Moram še povedati, da je večina dreves dostopna kar stoje, ali pa s krajšo lestvijo, kajti drevesa se po nekaj letih vzgoje v sredini obrežejo , zato rastejo bolj v širino in tako omogočajo tak način obiranja.087

Po tej delovni akciji pa so nas odpeljali na mesto obdelave oliv, nam predstavili postopek, za kar so se otočani združili v zadrugo, ki jim nudi možnost predelave. Vsak, ki prinese svoj pridelek, odnese domov olje, ki je priteklo izključno iz njegovih oliv. Sam postopek se plačuje, lahko pa namesto plačila v denarju to nadomestijo z odgovarjajočo količino izdelka (olja ali oliv), s katero potem razpolaga zadruga, jo predeluje v lične artikle za nadaljnjo prodajo in se tako tudi vzdržuje. Zadruga ima tudi svoj nasad mandarin, ki jih tržijo, in tudi mi se nismo vrnili brez tega osvežujočega sadeža. Imajo pa tudi svojo prodajalno in kar nekaj kun ali evrov iz naših denarnic je ostalo tam.

Sledil je obisk izdelovalca dišečih oz. zdravilnih mil, ki jih izdeluje iz povsem naravnih sestavin, katerim dodajo eterična olja in so namenjena za lajšanje različnih tegob, predvsem pa so simpatični spominki iz tega mesta.

Zanimiv je bil tudi obisk lokalnega umetnika, ki svoje stvaritve izdeluje izključno iz lesa oljke. Ta se da čudovito obdelovati in oljka je že v starem veku veljala za sveto drevo; bila je simbol Mediterana in inspiracija mnogim pesnikom in umetnikom. Umetnik, katerega galerijo smo obiskali – Ive Markovič Kora – sicer ni akademski ustvarjalec, je pa njegov talent tolikšen, da se tej umetnosti posveča v celoti in je zadnjih dvajset let sodeloval na številnih, tudi inozemskih razstavah. Njegovi izdelki iz lesa so nas res impresionirali. Izdeluje nakit, okrasne predmete, predmete nabožne vsebine in pripravljen smo videli tudi odrezan kos oljčnega drevesa, ki bo v bližnji prihodnosti gotovo spremenjen v unikatno izdelano razpelo.105

Čas pa je hitro mineval, tudi slaba vremenska napoved je bila vedno bliže uresničitvi. Ampak ob izdatnem kosilu ter prevozu v trajektno luko nam je bilo še prizaneseno, nevihta se je razbesnela šele, ko smo bili na varnem v trajektu.

A začuda, ko smo se približali Splitu, nas je spet pozdravilo sonce. Potem pa v naš avtobus in proti domu.

Kaj naj rečem ob zaključku? Vse je bilo enkratno, nič naporno, poučno, sproščujoče. Zahvalila bi se v svojem imenu vsem sopotnikom, bili so čudovita družba in upam, da jim tudi jaz, kot najstarejša udeleženka, nisem kvarila razpoloženja. Posebej pa bi se rada zahvalila našemu g.Mirotu, ki je, kot bi rekli naši mladi, »v nulo« pripravil ta izlet. Upam si trditi, da je uspel posredovati tudi pri vremenu, kajti kamor smo prišli, oblaki niso upali odvreči svojega bremena, ali je celo posijalo sonce. Deževalo je le takrat, ko smo bili že na varnem.

Prav tako gre zahvala tudi obema šoferjema, ki sta nas varno pripeljala na cilj in spet domov .

Zdaj bomo lahko še nekaj časa živeli od lepih vtisov, a se v mislih že pripravljali na naslednje potepanje.

                                                                                             Slavica Ajd

 

Več fotografij je v fotogaleriji.

 

 

 

Back to top