Bolgarija, maj 20197 12

Z LIRO sem, z LIRO tja; tokrat je bila na vrsti Bolgarija. Bili smo že na severu in jugu, na zahodu Evrope, sedaj še najdlje na vzhodu doslej. Povsod lepo, povsod kaj novega, a zmeraj je pravzaprav najboljša na potovanjih "stara družba". Vso pot sta nas razvajala in skrbela za žejne in lačne želodčke Dušan in Sabina, ki sta ponujala dobrote udeležencev izleta; kot vsako leto smo se tudi tokrat mastili z Lejinimi krofi, okušali domača peciva, ki so jih pripravile udeleženke in poplaknili z dobro kapljico vina, žganja… Za dobro vzdušje so poskrbeli naši zvesti udeleženci iz Selnice (Janko, Franci …), Stanko, Ivan, Bojan …7 3

Pri prečkanju meje med Hrvaško in Srbijo ter Srbijo in Bolgarijo smo se kar nekajkrat sprehodili z avtobusa do mejnih carinikov, ki so skrbno preverjali dokumente.

Po prihodu v Sofijo in ogledu znamenitosti smo se nastanili v hotelu Sofija s štirimi zvezdicami in se naslednji dan po zajtrku napotili na ogled mesta Plovdiv, drugega največjega mesta v Bolgariji, naslednji dan krenili na ogleda samostana Rilski manastir (ime po Ivanu Rilskem) in se odpeljali v najmanjše mesto Melik.7 8

7 117 7

Bolgari so prijazni in gostoljubni ljudje. Hrana je bila dobra in okusna, presenetila nas je le ovčja juha iz pljuč? ali drobovine? , takšnega okusa, ki ga nismo vajeni. Poskusili smo tudi nekaj vrst vina, po katerem so Bolgari v svetu zelo znani, in njihovo žganje iz grozdja in slive.7 157 15

Tudi cene so našim žepom prijazne in ob prostem času smo pridno – predvsem ženski del – obiskovali trgovinice in si dali duška z nakupi drobnih spominkov, magnetkov, izdelkov iz vrtnic, volne…

Povratek proti domu sta popestrila Jože in Ivica, ki sta ob rojstvu vnukinje vse pogostila s kozarcem penine. In kakšno naključje. Bili smo v mestu Sofija, spali v hotelu Sofija in rodila se je deklica z imenom Sofija.

Prav tako smo nazdravili in se posladkali z Dragičinim pecivom, s katerim nas je pogostila ob njenem rojstnem dnevu.

Vidno utrujeni in polni lepih vtisov smo se v jutranjih urah poslovili in se dogovorili, da se naslednje leto izleta zagotovo udeležimo.

Kaj več o preteklosti in bolj strokovno o Bolgariji pa v prispevku Matjaža Grahornika.

M.Rezman7 26

7 2

7 5

Ekskurzija v Bolgarijo

Na majskem izletu v letu 2019 smo odkrivali Bolgarijo. Miro, lokalni vodnik Aleksander (ali Aco) iz Makedonije (spoznali smo ga že pred tremi leti na izletu po Albaniji) in voznika MI-BUSA so nam omogočili še eno čudovito ekskurzijo.

Nočna vožnja nas je preko Hrvaške in Srbije vodila do bolgarske prestolnice Sofije. Po informativnem avtobusnem ogledu mesta in kosilu je popoldan sledil ogled mestnih znamenitosti z lokalnim vodnikom. V Sofiji je nekdaj stalo zelo pomembno trakijsko mesto Serdica, ki jo je ustanovilo keltsko pleme Serdov. V 4. stoletju pr. Kr. je bilo mesto pod nadzorom Filipa Makedonskega in pozneje njegovega sina Aleksandra Velikega. Okoli leta 29 pr. Kr. so ga osvojili Rimljani, ki so temu ozemlju vladali naslednjih nekaj stoletij. V času cesarja Trajana (98–117) je mesto postalo središče upravne regije (municipij) in bilo preimenovano v Ulpia Serdica. S cesarjem Dioklecijanom (284–305) je Serdica postala osrednje mesto province Dacia Mediterranea. Leta 447 so ga uničili Huni, vendar je doživelo ponoven razcvet pod bizantinskim cesarjem Justinijanom I. (527–565), ki je mesto preimenoval v Triaditsa. Pozneje so ga nekajkrat uničili Slovani, medtem ko so pokrajini izmenjaje vladali Bolgari (prvo /681–1018/ in drugo /1185–1396/ bolgarsko kraljestvo) in Bizantinci, dokler je niso po odločilni bitki pri Nikopolju (1396) za več stoletij zavzeli Osmani. Ruševine stavb antičnega in srednjeveškega mesta je možno uzreti praktično na vsakem koraku sprehoda po centru Sofije. Ogledali smo si spomenik sv. Sofije, srednjeveško cerkev sv. Nedelje (kjer smo ujeli poročno slovesnost), predsedniško palačo, z visokimi stavbami povsem obdano zgodnjekrščansko cerkev sv. Jurija (Sveti Georgi; zaradi svoje oblike poznano kot Rotonda) in zgodnjekrščansko baziliko sv. Sofije. Pravoslavna bazilika je leta 1376 dala ime mestu in je bila pozneje, po osmanski osvojitvi, preoblikovana v mošejo. Nedaleč stran od nje stoji impozantna pravoslavna stolnica Aleksandra Nevskega, imenovana na čast srednjeveškega novgorodskega (ruskega) kneza. Levo od oltarja so v skrinjici razstavljene relikvije Aleksandra Nevskega (1220–1263), ki jih je podarila ruska pravoslavna Cerkev. Bolgarija se je osamosvojila po rusko-turški vojni v letih 1877–1878. Temeljni kamen stolnice je bil položen leta 1882, večina gradbenih del pa je bila opravljena med letoma 1904 in 1912. Stolnica predstavlja sedež bolgarskega patriarha in je ena največjih pravoslavnih stolnic na svetu. Za stolnico Svetega Save v Beogradu je druga največja na Balkanu, sprejme lahko do 10.000 vernikov. Naj kot zanimivost omenimo, da je bila v obdobju 1916–1920 preimenovana po svetem Cirilu in Metodu, saj sta bili v času I. svetovne vojne Bolgarija in Rusija vojni nasprotnici, a so ji po vojni povrnili staro ime. Po ogledu mesta smo se odpočili v našem hotelu v središču Sofije, kjer smo bili nastanjeni vse tri dni. Po večerji se je vlila ploha, ki je večino izletnikov bržčas ujela utrujeno in v posteljah. Navkljub slabšim vremenskim napovedim smo ostale dni imeli izredno lepo vreme, tako da se moramo ruškemu župniku na tem mestu ponovno zahvaliti, da se je s priprošnjami spomnil na nas.

Naslednji dan smo si ogledali Plovdiv, drugo največje bolgarsko mesto, ki leži na sedmerih gričih v osrednjem južnem delu države, severno od gorovja Rodopi. Plovdiv slovi po lepo ohranjenem starem mestnem jedru, menda najlepšem v Bolgariji. Z vodnikom smo se sprehodili po starem mestnem jedru z rokodelsko ulico, si ogledali leta 337 ustanovljeno cerkev sv. Konstantina in Elene, posvečeno rimskemu cesarju Konstantinu Velikemu (306–337) in njegovi materi Eleni, ter se po mestu razgledali z arheološkega kompleksa Nebet Tepe (tur. Stražni stolp) s severnega od treh gričev. Sprehodili smo se tudi po amfiteatru nekdanjega antičnega Filipopolisa z lepim razgledom daleč naokoli. Ostanki velikega stadiona se danes nahajajo pod centrom Plovdiva. Mesto nas je navdušilo in je z razlogom prvo bolgarsko mesto, ki je bilo za leto 2019 izbrano kot ena od evropskih prestolnic kulture (drugo je italijanska Matera).

Tretji dan odkrivanja Bolgarije smo si ogledali njen najbolj znan samostan v Rili, zgrajen v prvi polovici 10. stoletja, za časa življenja zavetnika bolgarskega naroda sv. Janeza (ali Ivana) Rilskega. Rilski samostan leži odmaknjen v rečni dolini okoli 120 km južno od Sofije na nadmorski 1.147 m. Ime je dobil po njegovem ustanovitelju, puščavniku Janezu Rilskemu (876–946), ki je živel v jami nedaleč od samostana. Ustanovili so ga njegovi učenci, ki so prišli na goro, da bi jih poučeval. Samostan so od ustanovitve podpirali bolgarski vladarji – skozi stoletja je igral vlogo bolgarskega kulturnega in književnega središča. V času Osmanskega cesarstva je bil večkrat opustošen in obnovljen. Današnja podoba največjega in najslavnejšega samostana bolgarske pravoslavne cerkve je iz prve polovice 19. stoletja. Od leta 1983 je samostanski kompleks na seznamu svetovne kulturne dediščine (UNESCO). Po tem ogledu smo se odpeljali še proti jugozahodnemu delu države, čisto blizu meje z Grčijo, v najmanjše bolgarsko mesto Melnik. Mesto, bolje rečeno mestece, premore okoli 385 prebivalcev. Obdaja ga zanimiva pokrajina v Pirinskem pogorju, kjer še posebej izstopajo ogromne skale iz peščenjaka, nekatere v obliki piramid. Mesto predstavlja središče najbolj znane bolgarske vinske regije, glavni vir dohodka pa predstavlja proizvodnja vina. Tukaj smo si privoščili kosilo in, seveda, degustacijo vina. Vino ni bilo kdove kaj posebnega, a so za nas pripravljeni vrči vseeno hitro zmanjkali.

Zadnji dan smo se po zajtrku odjavili iz hotela in se za dalj časa ustavili v Nišu, tretjem največjem srbskem mestu. Tukaj se je rodil že omenjeni rimski cesar Konstantin Veliki. Ogledali smo si Ćele kulo, kostnico v obliki stolpa z vzidanimi lobanjami srbskih upornikov, ki so bili pobiti v času prve srbske vstaje leta 1809 v bitki na Čegru. Prvotno je bilo v stolp na vsaki strani vzidanih 14 vrst s po 17 lobanjami, skupaj 952. Do danes se jih je ohranilo (le) 58; ostale so izdrli in jih pokopali ali so propadle kako drugače. Zatem smo imeli informativni ogled mesta z avtobusom in lokalno vodnico. Po samostojnem odkrivanju mesta – večina se nas je odločila za sprehod po niški trdnjavi – nas je čakalo zadnje skupno kosilo in slovo od vodnika Acota, ki smo ga vsi vzeli za svojega. Po kosilu je sledil povratek v Slovenijo. Ker se na meji nismo posebej dolgo zadrževali, smo domov prispeli v nedeljo zgodaj zjutraj.

Ekskurzija je ponovno prinesla nepozabna doživetja in nova poznanstva v tuji deželi, sicer članici Evropske unije. Prihodnje leto bomo sredi maja predvidoma odkrivali Italijo s Cinque Terre. Vljudno vabljeni!

Matjaž Grahornik

         7 21   7 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 387 38

 

 

Back to top