IVEKOV SPOMINSKI POHOD NA SLJEME

Prvo polletje letošnjega leta smo bili v društvu kar precej aktivni – kakor se za jubilejno leto tudi »spodobi«. Gotovo je bil najzahtevnejši dvodnevni strokovni posvet, izpeljan skupaj z uglednimi zunanjimi sodelavci in organizacijami in ki bo povsem zaključen šele marca 2020, ko bo izdan zbornik člankov, predstavljenih na posvetu. Večini članic in članov bo pa najbrž bolj ostal v spominu tridnevni potep po Balkanu, ali pa »ženski izlet«, morda pa 24 urno dogajanja na poti med Rušami in Martnico.

V drugo polovico leta smo vstopili s tradicionalnim spominskim pohodom, s katerim smo že devetkrat počastili spomin na našega člana, podžupana in ljubitelja narave, gora …, Iveka Krajnca. Seveda smo se v spominu »ozirali nazaj«, na čas, ki smo ga preživeli skupaj, a si obenem zastavili cilj, da naslednji, deseti pohod podaljšamo za en dan. Če pomislimo, da smo bili doslej vedno navdušeni nad »ivekovimi pohodi«, potem pravzaprav ni pravega razloga, da naslednje leto našega vandranja ne bi podaljšali. Bomo videli. Najprej pa je treba povedati, da smo bili z letošnjim pohodom zadovoljni vsaj tako, kot smo se nadejali. Morda celo bolj. Pohoda na Sljeme, kamor smo se podali v skupini, ki ravno zadostuje za manjši avtobus, se spominjamo po veseli družbi, ki ji nekajurno vzpenjanje po stotinah kamnitih stopnic ni delalo težav. Nek tamkajšnji zanesenjak jih je gradil dolgo, eno po eno na dan ni kvarilo dobrega razpoloženja. Nekateri člani naše skupine so se hudomušno spraševali, kako hudo ženo je moral imeti doma, da je kljub zelo težavnemu prinašanju kamnov na goro in gradnji stopnic vsak dan brez izjeme z veseljem šel od doma?!IMG 20190706 092125

Naša pot sama po sebi ni bila kaj posebnega, podobno, kot bi se vzpenjali na kak pohorski vrh. Spotoma smo se ustavljali, pomalicali 20190706 121843 20190706 103312 in se čudili, kako da so tudi v tem okolju takšne zapuščene in propadajoče gorske krasotice, koče, domovi, ki so nekoč sijali od ponosa, danes pa nekako »sramežljivo« propadajo, čeprav ždijo tik nad Zagrebom in bi bilo pričakovati, da se bo okoli njih trlo obiskovalcev. No, bolje je na samem vrhu in tik pod njim. V prijaznem gaju z dobro gostinsko ponudbo ljudi ni manjkalo, ne tistih iz Zagreba in ne nas drugih, ki smo prišli od dlje. Pod samim stolpom, kjer smo se lahko razgledovali tja v daljavo in kramljali o vsem znanih FIS tekmah ter znanih smučarskih asih, ki tod tekmujejo, pa je bilo že kar težko najti prostor pri mizi, kjer bi si odpočili že malce utrujene noge. IMG 20190706 12582320190706 132113 Utrujenost smo pregnali z dobrim okrepčilom in prijazno postrežbo. Zanimivo: tako kot v naših priljubljenih turističnih krajih pogosto strežejo ljudje, ki se mučijo s slovenskim jezikom, smo tudi med tamkajšnjimi gostinci slišali bolj tiste z dalmatinskim kot zagorskim naglasom. A mi se na to nismo ozirali, bili smo zadovoljni z njihovo prijaznostjo.IMG 20190706 163037

No, po tem, ko smo se že vračali, pa smo doživeli še manjše prijazno in prijetno presenečenje. Zakonca Hrženjak, »selniška naveza«, sta nas namesto naravnost domov popeljala nad Krapino, kjer imata svoj manjši vinograd, drugi dom ter dovolj vina, klobas in kruha, da se je dobra družba lahko še enkrat okrepčala. Če je prej imel kdo namen ob vrnitvi domov še kaj malega »povečerjati«, si je nato zagotovo premislil.  IMG 20190706 173347IMG 20190706 180458

IMG 20190706 131106IMG 20190706 131106IMG 20190706 131106

Back to top