TRADICIJA, DEDIŠČINA IN LOKALPATRIOTIZEM

Običajno smo ljudje navdušeni, zainteresirani za to, da bi nam bili naši kraji, dogodki, ljudje, lokalna tradicija, dediščina … v ponos. Zato se tudi pogosto poistovetimo z našim bližnjim okoljem in njegovo preteklostjo – vsaj s tistim, ki se nam zdi »vredno«, nekaj posebnega. Takšnih fenomenov je v Rušah, v mestu in občini, kar nekaj. A za to, da bi se to, kar je vredno, da bi se naša tradicija, dediščina ohranila, je potrebno več, kot le lokalna zagledanost vase – potreben je aktiven odnos, zavzetost, vztrajnost. Nekaj tega spoštljivega odnosa do preteklosti se ohranja, a vse bolj opazno je, da se dediščina izgublja tudi v našem okolju. Takšnih primerov »pozabe« na dediščino je vse več – zdi se, da je ta »pozaba« premo sorazmerna z ekspanzijo digitalizacije, oženja pristne osebne komunikacije, ekspanzije digitalnega sveta ter poveličevanja denarniških razmer, kopičenja premoženja, neoliberalnih vrednot. Vendar, vsega, po čemer smo, kar smo, ni moč izmeriti v denarju, tržiti, prodati s profitom. Ni vse lukrativno, pa čeprav je bilo nekoč bistvenega pomena v življenju naših prednikov in življenju naših krajev, katerih prebivalci smo. Poglejmo, ne da bi omenjali številne druge primere, kako je z življenjem ob in na vodi.

Reka Drava je bila, ob številnih potokih, ki so se stekali vanjo, vsekakor najpomembnejša voda našega okolja. Zaradi tega, ker je bila v preteklosti neke brste »arterija«. Povezovala (in ločevala) je ljudi, skupnosti. Dolga stoletja so bili »ponos Drave« splavi (in šajke) ter rance, obvezna oprema vsakega splava. Splavi so se morali umakniti donosnejšim gospodarskim panogam. Ponekod jih, zavzeti za tradicijo, dediščino, še ohranjajo. Tudi tržijo.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo v Občini Ruše snovali strategijo razvoja turizma. Življenje ob reki je imelo v tej strategiji opazen delež. Načrtovali smo »obuditev« splavarstva, čolnarjenja po Dravi in življenja v sožitju zlasti s predstavniki naravovarstva ter ribiči, športniki, rekreativci in drugimi. V ta namen smo na začetku tisočletja s pomočjo DEM zgradili pri Ribiškem domu pomol in poglobili pristan za splav, rance. Občina je pri lokalnih mojstrih (prvo občinsko ranco je izdelal Albert Andrej, največ pa jih je napravil Mirko Kotnik – Deda) naročila izdelavo ranc, avtohtonih sredstev za prevoz ljudi in tovora. Rance so bile veliko prej prometno sredstvo, prav tako na primer vprežni vozovi, drče …, kot železnice, avtomobili in bicikli.

 20190612 180426

20190612 173405

Občina Ruše je nato (v sodelovanju z društvom Lira in ŠZR, RD …) pomagala še do ureditve učnega ribnika ter organizirala vsakoletno rancarijo. Najprej je bila to kakšno desetletje zelo priljubljena in uspešna prireditev športno zabavnega značaja, ki pa ji je v zadnjih letih pričelo zmanjkovati »sape«, dokler ni občinsko vodstvo ranc pred kratkim postavilo »na suho«, tako da danes nihče ne ve prav, kje sploh so. Tudi nikoli splavljeni splav se danes nahaja izven občinskih meja, kot nekakšen nebodigatreba, vsekakor pa torzo. Žal je v zadnjih letih občina pričela »pozabljati« še na sprehajalno pot Z(a)dravje, tako kot na nekatere druge poti in prireditve.

Tradicija, dediščina je padla v »nemilost« in letos rancarije med dogodki, s katerimi se skuša počastiti občinski praznik, ni več. Se pa pojavljajo kanuji in kajaki, neka »čisto druga tradicija« ali osebnostna muha. Zaenkrat ni videti, da bi se »prijela«. Bomo videli, ali bodo indijanske igre, ki jih letos ponujajo otrokom (namesto ribolova, starih običajev, lokalne folklore …), kaj boljše sreče.

Nekateri pa vztrajajo. Tako je Deda Kotnik letos, pri 84-ih, napravil novo ranco, pomagali pa so mu pri gradnji in splavitvi še nekateri drugi LIRAŠI. V upanju, da bodo rance ohranile svoje mesto vsaj ob trenutno »modnih«, ne preveč inventivnih »indijanskih plovilih«, kakršna so bila malce za lase privlečena v mogočno Dravo. Zanimivo, da se ribiči in drugi domačini, vajeni življenja z Dravo, njeni najštevilčnejši »uporabniki«, še kar ne morejo ločiti od avtohtonih ranc. Pa ni nič narobe s tem, da se kdo poizkusi tudi v vožnji s kanujem, to, kar je predmet kritike, je slab odnos do tradicije, dediščine.

                          20190612 181452

Tako kot so bili splavi, rance značilni za Dravo, so bile za Pohorje značilne kmetije z žitnimi njivami, vinogradi, holcarji in furmani, drče, žage, glažute, kovačije, kope itd. Ja, tam, v tistih bolj odmaknjenih krajih so tudi živeli ljudje, ki so po šihtu ali na furi ali po maši … poiskali trenutek sprostitve. V nekoč znamenitih gostilnah, ki, vsaj nekatere, skušajo ohraniti tradicijo. Mednje sodi »obujeno« gostišče Martnica, v »režiji« Rokavčevih, pa Cojzarica, ki so jo morali prebuditi Primorci, od nedavna, hvala bogu, tudi koča na Šumiku. Tradicija, dediščina se ponekod obuja. Modernizirana. Novosti niso nezaželene, kar je nesprejemljivo, je razvrednotenje tradicije, dediščine. Tako smo LIRAŠI na začetku novega tisočletja pričeli vabiti na občasne vzpone na naše nekoč najpriljubljenejše gostinske točke s projektom Pohorska grča. Vzpenjali smo se na Pečke, Šumik, Areh, Martnico …

Martnica 24 ur 2019 2

 

Martnica 24 ur 2019 4Tej rekreaciji smo dodali dobrodelno noto in pričeli zbirati sredstva za tiste, ki so potrebni socialne pomoči. Največji tovrstni projekt je 24 MARTNICE. Leta 2012 smo z njim pričeli. Uspešno. Z akcijo 24 ur Martnice se je zbralo že več desettisoč evrov! Vodilno vlogo akcije je medtem prevzela osnovna šola, čakamo pa, da se pridruži še kak »strateški partner«. Občina, na primer!

Martnica 24 ur 2019 11

Ob dejstvu, da se prireditve udeležuje povprečno okoli 500 ljudi, pohodnikov in kolesarjev, in ob dejstvu, da je aktivnost ne le množična, pač pa tudi povsem v stilu občinske znamke »Zdravo mesto«, pa še dobrodelna je za povrh, morda izraženo pričakovanje sploh ni kaj nemogočega!

Martnica 24 ur 2019 8

Ljudje se radi poistovetimo s svojo preteklostjo, okoljem. Sploh, če vsaj malce odstopa od »povprečja«. Takšno poistovetenje, vztrajanje pri uspešnih projektih … pa je pravzaprav razvojni potencial. Bomo videli, kdo vse bo to prepoznal!

Vili Rezman FOTO 24 ur 2019, FOTO: arhiv LIRA

MARTNICA 2019

Martnica 24 ur 2019 5

Back to top