Dragemu prijatelju Stanku v slovo!
Legenda
“V nasmehu nekega dneva
stopiš na svoje križišče
in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
ti skriješ utrujene noge
in poveš
da si bil tam.”
/Tomaž Pengov, Odpotovanja, 1973/
Kot najbolj moreče sanje nas je dosegla vest, da si odšel, dragi prijatelj. Potrebno je bilo kar nekaj časa, da smo dojeli to kruto resnico. Solze žalosti polzijo po licu, boleče nas stiska v srcu, saj nikakor ne moremo razumeti, da je vse to res. S tvojim slovesom je izginil tvoj nalezljivi, prešeren, odkritosrčen nasmeh, tvoja dobrodušnost, dobrota, skromnost in dobra volja. Redko si poznal slabo voljo, pa še takrat si to znal vešče skriti. Pogrešali bomo tvojo družbo, skupna potepanje po svetu, nepozabne dogodivščine, ki smo jih preživeli skupaj.
Nepozabna ostajajo pohajkovanja po naših in tujih lepih gorah. Znal si ceniti lepoto in proslaviti vsak planinski podvig. Tvoja prisotnost na naših izletih je bila samoumevna, saj je marsikdo, preden se je prijavil, vprašal, če greš tudi ti. Bil si ikona dobre volje in smeha.
Vedno si znal vsakemu priskočiti na pomoč, hvaležno si jo tudi sprejemal. Bil si nezamenljiv član ekipe za organizacijo različnih dobrodelni prireditev, proslav, srečanj, družabnih dogodkov, preprostih klepetov, ki jih je v vseh teh letih, od kar se poznamo, bilo res ogromno. Pogrešali bomo tvoj gromki glas, ki je donel z odra, ko smo slavili različne jubileje.
Velik del svojega časa si se razdajal bralcem ruške in bistriške knjižnice. Znal si nam svetovati kaj naj preberemo, pred poletjem si nam dostavljal knjige, tudi na dom, in znal si zamižati na eno oko, če smo prekoračili čas izposoje. Otroci, ki so prihajali k tebi v knjižnico, so ti veliko pomenili, saj si znal vsakega razveseliti. Imel si jih rad in oni tebe.
Tako rad si povedal, kje živiš. Bil si ponosen na svoje lepo domovanje v Logu. Vedno si se znal pošaliti, da tvoje posestvo meri več kvadratnih metrov kot Vatikan. Dobrote iz tvojega skrbno urejenega vrta so bile posebej slastne, saj si znal lepo skrbeti za vrtnine, ki si jih z veseljem razdajal.
Dragi prijatelj,
Veliko časa si preživel med knjigami, zato dobro veš, da je življenje kot knjiga.
Za listom list, za dnevom dan, nihče ne ve, kdaj bo ta roman napisal zadnjo stran.
Odšel si mnogo prerano, s knjigo življenja nedokončano. Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel, ne boš več sanjal in ne boš več pel. Ne boš nestrpen čakal več spomladi, ko tvoje češnje vzcvetijo. Pomlad bo na tvoj vrt prišla in čakala, da prideš ti, in sedla bo na rožna tla in jokala ker te ni. In ti boš govoril: Čakate me rože cvetoče, za hišo domačo zeleni gaj, moj dragi, domači kraj. Rad bi prišel, oh, rad. A tja me več ne bo, ker vzel sem slovo.
Dragi Stanko, imeli smo še toliko načrtov, ki jih bomo morali sedaj uresničiti brez tebe. Vedi, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo s tabo. Neizmerno te bomo pogrešali, tvoja izguba je nenadomestljiva. Počivaj v miru in angeli te naj čuvajo.
Tvoji prijatelji!