SIRIJA – OD ROJSTVA CIVILIZACIJE DO BEGUNSKE TRAGEDIJE

 

 

Nedavno je društvo Lira zopet gostovalo v hotelu Veter s potopisnim predavanjem. V kavarni, kar se organizacijsko ni pokazalo kot najbolje (moteči klepeti drugih gostov …). Po vsebini pa je bilo predavanje nekakšno nadaljevanje lani pričete serije, ko smo predstavljali Iran. Tokrat torej Sirija v vsej svoji protislovnosti. Kot predavatelje smo povabili Matevža Rezmana Tasiča, Matjaža Grahornika in Alena Ištokoviča.

 

Ker v nadaljevanju predstavljamo njihove prispevke s tekstom in nekaj fotografijami, pospremimo ta prispevek z nekaj osnovnimi podatki o srečanju. V uvodu je bilo opozorjeno na to, da želimo prikazati sirsko zgodovino, duhovni, verski, kulturni in civilizacijski razvoj ter nekaj naravno geografskih značilnosti. Seveda je bilo ob tem opozorjeno še na dejstvo, da je Sirija ne le ena od virov evropske civilizacije (Mezopotamija, Babilonija, Asirija, grški, rimski, perzijski, hetitski, otomanski … in kasneje zahodni vplivi), pač pa danes tudi eno od sicer številnih, a ta trenutek najbolj kriznih žarišč človeštva. O tem in drugem je najprej spregovoril naš mladi član, Matevž Rezman Tasič iz Radelj ob Dravi. Devetošolec, zvedav in raziskovalno navdušen je povzel nekaj vsebine iz svojih dveh (zlatih) raizskovalnih nalog (obe na naši spletni strani). Poudaril je pomen zgodovinskga razumevanja, upoštevanja vsakokratnih razmer v svetovni zgodovini, problematiko begunstva v svetu in nekoliko »zmeden« odziv v Evropi. Razen izvirne misli, kulture, civilizacije, vere (v našem primeru predvsem islamizma) je predstavil še problem »zlorabljanja kulture, vere (Islamska država …), porojenega iz človeške potvorbe zaradi sebičnih interesov, želje po moči, oblasti …

 

Matjaž in Alen sta predstavila svoja doživljanja, lastne izkušnje s potovanja po Siriji izpred dobrega pol desetletja. Torej iz časa tik pred »krizno eksplozijo«. Razen vsakokratnega, povsem vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev sta spregovorila še o pomembnejših dogodkih, ljudeh, zgodovinskih spopadih za to območje, njihovi arhitekturi, vednosti itd … Tudi o njunih prispevkih boste izvedeli kaj več, če boste polistali po naši spletni strani.

 

V čem pa je pravzaprav smisel takšnih predavanj? V tem, da širimo obzorja kulture, vednosti, v tem, da skušamo razumeti druge, drugačne. V tem, da na primer sodobnih beguncev, ki nikakkor niso samo Sirci, ne sprejemamo s predsodki in nekritično. Danes so tu, med nami. In zmeraj več jih bo. Ne bi bilo prav, ko bi le brežbrižno zamahnili z roko »Pa kaj, če so tu?«. Ne bi bilo prav, če bi nekritično samaritansko ne znali prepoznati (naših) težav, ki spremljajo svetovno begunstvo. In še najslabše bi bilo, če bi jih nespametno zavračali kot kulturno, civilizacijsko, versko grožnjo itd. Naša morala, etika, človeška drža se namreč odraža v tem, ali bi se radi beguncev le odkrižali, ali pa bi jim bili pripravljeni pomagati na njihovi poti bega pred nasiljem, vojno itd. Tako kot so v naši begunski zgodovini Slovencem doslej v neprimerno večjem obsegu pomagali ljudje drugih kultur, vere, običajev, jezikov, narodnosti, držav …!

 

Vili Rezman

 

 

 

 

 

010013 LIRA Sirija

 

 

020016 LIRA Sirija

 

 

030001 LIRA Sirija

 

 

040005 LIRA Sirija

 

 

050012 LIRA Sirija

 

 

060006 LIRA Sirija

 

 

070010 LIRA Sirija

 

 

080007 LIRA Sirija

 

 

090014 LIRA Sirija

 

 

 

 

 

Slide1

 

Slide2Slide3Slide4Slide5Slide6

 

Matevž Rezman Tasič



 

 

 

 

 

 

 

JEZERO ASAD IN UTRDBA DŽABAR

 

Jezero Asad je nastalo kot posledica jezu na reki Evfrat, najprej Ataturkovega jezu GAP, nato pa Asadovega jezu oz. jezu Tabqa. Je največje jezero v Siriji, ki meri okoli 600 km2. Gradnja Asadovega jezu je bila eden velikih projektov, ki se ga je lotil Hafez al-Asad. Trajala je 5 let, med letoma 1968 in 1973, medtem ko so jezero kot vodni rezervoir poplavili v letu 1974. Pri tem se je seveda zmanjšal pretok reke Evfrat. Pri gradnji jezu je sodelovalo ok. 12.000 Sircev in 700 Rusov. Jezero Asad je najpomembnejši vodni vir za mesto Aleppo, ki po ceveh od tod letno dobi ok. 80 milijonov kubikov pitne vode.

 

Utrdba Džabar je bila zgrajena še pred širitvijo islama na tem območju in je nekdaj stala nad Evfratom. Utrdbo so zasedli tudi križarji, vendar jih je pregnal Saladin. Danes je Džabar otok, ki je s kopnim povezan z nasipom. 

 

 

 

RESAFA ali SERGIOPOLIS

 

Danes arheološko najdišče se kot naselbina prvič omenja že v 9. stoletju pr. n. št., ko so tukaj vojaški tabor zgradili Asirci. V času Rimljanov je predstavljalo puščavsko oporišče, utrjeno za obrambo pred perzijskimi Sasanidi, in eno od postaj na Strati Diocletiani. Cvetelo je kot idealna karavanska postojanka, ki je povezovala mesta Aleppo, Dura Europos in Palymra. Ker v okolici ni tekla reka, niti ni bilo nobenih izvirov vode, se je moralo zanašati na ogromne vodne cisterne, ki so vodo skladiščile v času zimskega in spomladanskega deževja. V začetku 4. stoletja našega štetja je tu mučeniške smrti umrl sv. Sergej, zato se je mesto preimenovalo v Sergiopolis. Tedaj je postalo tudi pomemben romarski center. Sv. Sergej je postal tudi zaščitnik Sirije. Največji sijaj je mesto doživelo v času bizantinskega cesarja Justinijana (6. stoletje), ki je ukazal obnoviti in razširiti obzidje. Po Prokopiju je bilo dolgo več kot 1.600 čevljev in široko ok. 1.000 čevljev, z obrambnimi stolpi na vsakih 100 čevljev. 

 

V 8. stoletju, v času Omajadov, je postalo drugo najpomembnejše mesto, takoj za Damaskom. Korenine Omajadov so nomadske, njihova arhitektura je bila sinteza različnih vplivov: mezopotamskega, grško-rimskega, bizantinskega, perzijskega in lokalnega. Čas Omajadske dinastije velja za najslavnejše obdobje v sirski zgodovini, čeprav je trajalo le med leti 661 in 750. Ustanovitelj dinastije Moavija se je izkazal kot moder in izkušen vladar – pomiril se je s kristjani, tako da je administracija ostala v izkušenih rokah. V tem času se je imperij razširil od Španije na zahodu do reke Ind na vzhodu. V očeh kasnejših islamskih dinastij so Omajadi sicer obveljali za površne in skorumpirane. Njihova pozornost dejansko ni bila usmerjena na vero samo, ampak so svojo energijo vlagali v gospodarsko in politično razvijanje imperija. V fanatični puritizem zgodnjega islama so vnesli svetovljanstvo. Proti koncu so res zapadli v degeneracijo, zaradi česar se je moč preselila na vzhod. Njihovi nasledniki Abasidi so želeli uničiti omajadske potomce, vendar je princ Abd al Rahman uspel uiti v Španijo, kjer je ustanovil kordobski kalifat, ki se je uspel ohraniti skoraj 300 let. Čeprav so Omajadi prišli iz Meke, so zelo pomembni za sirsko nacionalno zavest. Čustvena in duhovna vez danes kaže na nostalgijo po puščavskem viteštvu, tolerantnem svetovljanskem obnašanju, sirski slavi ter po neodvisnosti. 

 

 

 

MARI

 

Mari je pomembno mezopotamsko arheološko najdišče pri današnji sirski vasi Tel Hariri. Nahaja se ob desnem bregu Evfrata, okoli 120 km jugovzhodno od Deir ez-Zura in približno 10 km severno od meje z Irakom pri Abu Kamalu.

 

Mari je bil poseljen že v 5. tisočletju pr. n. št. Njegovi prebivalci so bili semitskega porekla. Ob pričetku 3. tisočletja pr. n. št. je postal pomembno mesto, ki je obogatelo z obdelovanjem namakanih polj in lege ob transportni poti, po kateri so Sumerci iz severne Sirije uvažali predvsem les in kamen za potrebe gradnje. Prvo zlato obdobje se je končalo okoli leta 2350 pr. n. št. pri čemer si zgodovinarji niso povsem enotni, ali je mesto uničil akadijski vladar Sargon ali tekmeci iz severnosirskega mesta Ebla, večnega trgovskega rivala.

 

Okoli leta 1900 pr. n. št., s prihodom Amoritov, se je pričelo drugo zlato obdobje pod vladavino dinastije Lim. Temelj blagostanja so predstavljali poljedelstvo ob prenovljenem namakalnem sistemu, ki je služil tudi namenom transportnih kanalov, prihodki od trgovskih poti med južno Mezopotamijo, Anatolijo, severno in zahodno Sirijo ter lastna trgovina: uvoz kositra iz severozahodnega Irana, bakra iz Cipra ter trgovina z lesom, vinom, oljem in poldragimi kamni. V tem času je nastala ogromna palača z več kot 300 prostori, verjetno največja v tistem času, ter obsežen državni arhiv s 25.000 glinenimi klinopisnimi ploščami, ki so zelo pripomogle k razumevanju regionalne zgodovine.

 

Drugo zlato obdobje se je končalo okoli leta 1758 pr. n. št. ko je babilonski vladar Hamurabi premagal Zimri-Lima in razdejal mesto, ki je tako postalo opuščeno z izjemo nekaj kratkih in nepovezanih obdobij poselitve.

 

Do odkritja starodavnega Marija je prišlo leta 1933, torej v času francoskega mandata nad Sirijo. Pripadniki krajevnega beduinskega plemena so tedaj iskali primeren kamen za nagrobnik plemenskega poglavarja in so med kopanjem našli kip brez glave. Iz Francije so nemudoma prispeli arheologi iz Louvra in decembra 1933 pričeli s sistematičnimi izkopavanji. Že naslednji mesec so odkrili tempelj boginje Ištar. Sledila je najdba 25.000 arhivskih ploščic v akadijskem klinopisu in postalo je jasno, da najdišče predstavlja najzahodnejšo točko sumerske kulture. Z izjemo obdobja med 1939 in 1951 so se izkopavanja nadaljevala vse do izbruha vojne v Siriji. Pred vojno so arheologi verjeli, da ni bila izkopana niti polovica celotnega območja mesta.

 

 

 

DURA EUROPOS

 

Dura-Europos je helenistično in rimsko arheološko najdišče na ozemlju današnje Sirije, znano tudi kot »puščavski Pompeji«. Nahaja se pri vasi Tel Salhije ob desnem bregu Evfrata, okoli 100 km jugovzhodno od Deir ez-Zura in približno 30 km severozahodno od meje z Irakom pri Abu Kamalu. Okoli 20 km jugovzhodneje se nahaja arheološko najdišče Mari. 

 

Čeprav je mogoče, da je naselbina stala že prej, je zametek antičnega mesta nastal okoli leta 300 pr. n. št. med vladavino Selevka I. Nikatorja (naslednika Aleksandra Velikega). Postaviti ga je dal Selevkov general Nicanor in imenu »Dura« dodal še »Europos« v spomin na Selevkov rojstni kraj v Makedoniji. Namen ustanovitve naselbine je bila zaščita in nadzor trgovine ob Evfratu. K izboru je prispevala strateško ugodna lega na planoti 90 m nad Evfratom, ki jo mesto varovala z vzhoda, medtem ko sta ga na severu in jugu varovala naravna vadija, tako da je bilo potrebno zgraditi le obzidje na zahodni strani. V tem času je mesto dobilo helenistično zasnovo s pravokotnimi ulicami. 

 

Leta 128 pr. n. št. so ga zavzeli Parti in je postalo obmejna utrdba njihovega imperija. Približno dve stoletji je mesto uživalo poseben status zaradi velikega trgovskega pomena tako za Partski kot za Rimski imperij, zaradi katerega sta obe sili sklenili premirje. V tem času je doživelo podoben razcvet kot Palmira. Leta 115 ga je poskušal zavzeti Trajan, dokončno pa je padlo v rimske roke leta 164, ko ga je zavzel Lucij Ver (namestnik Marka Avrelija). Do leta 211 je tudi formalno postalo rimska kolonija. Rimljani so zgradili templje, kopališča in ostale javne zgradbe ter občutno razširili vojaške objekte. Mesto je kmalu začelo izgubljati trgovski pomen in leta 256 so ga zasedli sasanidski Perzijci pod vodstvom kralja Šapurja I. Kmalu zatem so ga opustili in prekrila sta ga pesek in blato. 

 

Mesto je bilo ponovno odkrito 30. marca 1920, ko so britanske enote (ki so posredovale v arabskem uporu) med postavljanjem oporišča odkrile fresko. Sledila so sistematična izkopavanja ameriških in francoskih arheologov. Leta 1937 so bila izkopavanja zaradi pomanjkanja sredstev prekinjena. Nadaljevala so se šele leta 1986 in so pod okriljem sirsko francoske ekipe trajala do izbruha vojne v Siriji.

 

 

 

DEIR EZ-ZUR

 

Najbolj vzhodno sirsko mesto je od Iraka oddaljeno ok. 100 km in leži na bregu reke Evfrat. Kot vsa mesta v Siriji se ponaša z bogato zgodovino, vendar pa žal nima nobenih arheoloških ostankov. Zdi se, da je najstarejši ostanek viseči francoski most iz leta 1925, ki je dolg 900 m. Mesto predstavlja trgovski center za beduine, ki prihajajo na tržnico izmenjavat dobrine. Tamkajšnji souk velja za izjemno živahnega, kjer trgovci prodajajo skorajda vse.

 

 

 

PALMYRA

 

Naselbina se s svojim semitskim imenom »Tadmur« omenja že na sumerskih tablicah v Mariju. Pomembno karavansko mesto v oazi je bilo znano tudi po imenu »most skozi puščavo«.

 

Leta 64 pr. n. št. je rimski poveljnik Pompej uničil Selevkidski imperij, ki je na tem območju vladal od leta 333 pr. n. št., po smrti Aleksandra Velikega. Za časa cesarja Tiberija (14–37) so Rimljani ustanovili provinco Sirijo z glavnim mestom v Antiohiji (danes Antakija v Turčiji). Sirija je za Rimljane pomenila obmejno provinco proti Partom. Leta 106 n. št. so Rimljani svojemu cesarstvu dodali Nabatejsko cesarstvo s Petro in ustanovili provinco Arabijo z glavnim mestom Bosro. Tedaj je Petra izgubila na trgovskem pomenu, v ospredje pa je prišla Palmyra. Leta 129 je mesto obiskal Hadrijan in bil nad njim tako očaran, da ga je razglasil za svobodno ter ga preimenoval v Palmyra Hadriana. Z letom 212 se je trgovina v Palmyri zmanjšala, potem ko so Sasanidi okupirali reki Evfrat in Tigris. Vrhunec je mesto doseglo med leti 252–267 za časa vladavine Odejnata, ki je bil uspešen v bojih proti Sasanidom. Po njegovi smrti je prestol zasedla žena Zenobija, saj je bil njun sin še mladoleten. Zenobija je vladala v nasprotju z rimsko politiko. Njena vojska je zavzela Bosro, vodila je pohod v današnjo Turčijo in osvojila Egipt. Za kratek čas je bilo ustanovljeno Palmyrsko cesarstvo. Leta 272 je rimski cesar Avrelijan zbral ogromno vojsko in premagal Zenobijo. Odpeljali so jo v Rim, kjer je morala v cesarjevem triumfu v zlatih verigah, skupaj z gladiatorji in sloni, paradirati skozi glavne rimske ulice. V mestu so jo zatem zaprli. Avrelijan ji je nato dovolil, da se upokoji v vili v Tivoliju, kjer je več let dejavno sodelovala v družbi. Upor v Palmyri je zelo vznemiril Rim, tako da je ta v mestu ustanovil vojaško oporišče za rimske legije. Dioklecijan je mesto razširil, da je lahko sprejelo še več legij, v strhu pred Sasanidi pa ga je dal obdati z obzidjem.

 

Palmirske grobnice so enkratne v svetovnem smislu. Ker so v mestu živeli bogati trgovci, pa tudi zaradi puščavskega podnebja, so začeli graditi posebne stopničaste grobnice v več nadstropjih. Visoke so bile do 10 m, posamezna grobnica pa je lahko sprejela od 100 do 300 umrlih.

 

Leta 634 so mesto pod Kalidom ibn Validom osvojili Arabci. Po državljanski vojni, ki je sledila po padcu omajadskih kalifov, so pričeli ljudje mesto zapuščati. 

 

Grad v Palmyri oz. Fakhr-al-Din al' Ma'ani je ime dobil po emirju Fakhr-al Din-u II., ki je razširil območje druzov v 16. stoletju. Grad so verjetno zgradili v 13. stoletju že Mameluki. Obdan je bil z jarkom, tako da je bil dostop do njega mogoč le preko premičnega mostu.

 

Pri beduinih v Palmyri smo dve noči spali v dveh takšnih šotorih. Dobiti se je dalo tudi libanonsko pivo. Wc in tuš sta predstavljali dve prikolici – ena za moške in druga za ženske. Za našo drugo nočjo se je tabor pospravil, ker pač v oktobru ni več toliko turistov.

 

 

 

SAMOSTAN SV. MOJZESA ABESINCA

 

Mar Musa ali Deir Mar Musa al-Habashi (v prevodu: samostan sv. Mojzesa Abesinca) je samostanska skupnost sirske katoliške cerkve, ki se nahaja na vzhodnih pobočjih Antilibanonskega višavja, blizu mesta Nabk oz. okoli 80 km severno od Damaska. Mojzes je bil sin kralja Etiopije (oz. Abesinije), ki ni želel prevzeti prestola, ampak je stremel k temu, da bi služil božjemu kraljestvu. Na mestu samostana so ga mučili bizantinski vojaki. Glavna cerkev v okviru samostanskega kompleksa se ponaša z dragocenimi freskami iz 11. in 12. stoletja. 

 

 

 

DAMASK

 

Je bilo pred državljansko vojno največje sirsko mesto in njena prestolnica z okoli 1,7 mio. prebivalcev oz. 4,5 mio s širšo okolico. Skozi mesto teče reka Barada. Poseljeno je bilo že v 2. tisočletju pr. n. št. Med leti 661–750 je bilo mesto prestolnica Omajadskega kalifata. Po zmagi Abasidov (750–1258) so ti prestolnico prestavili v Bagdad. 

 

Staro mesto ali medina je bilo obdano z obzidjem, ki so ga postavili Rimljani. Vse do 20. stoletja je bilo mogoče v mesto vstopiti skozi 13 vrat, danes je nekaj že podrtih. Staro mesto leži na najnižjem delu ob reki Barada, njegovo središče je slavna Omajadska mošeja. Ta je najvažnejša verska stavba v Siriji in za muslimane po pomembnosti takoj za svetim mestom Meko. Najprej je tu stal tempelj posvečen aramejskemu bogu Hadadu, nato rimski tempelj posvečen Jupitru. Ko je postalo uradna religija krščanstvo, so na tem mestu zgradili baziliko sv. Janeza Krstnika. Muslimani oz. Arabci so mesto osvojili leta 636 in del bazilike spremenili v mošejo. Kljub temu so kristjani še celih 70 let v drugem delu stavbe nadaljevali s svojimi obredi. V mošeji se mdr. nahaja glava Janeza Krstnika (preroka tako pri kristjanih, kot muslimanih) ter Saladinov grob.

 

Pred vstopom v mošejo so se ženske morale obvezno zakriti s tunikami. Stari predel Damaska je pod zaščito UNESCA.

 

Souk Al Hamidiya je dolga pokrita tržnica v dveh nadstropjih, ki povezuje staro in novo mesto. Je iz 19. stoletja, zelo verjetno pa je bila obnovljena v času osmanskega sultana Hamida II., po katerem nosi ime. 

 

 

 

BOSRA

 

Mesto Bosra, ki se danes nahaja tik ob meji z Jordanijo, se prvič omenja v zapisu egipčanskega faraona Tutmozisa III. v 14. stoletju pr. n. št kot Busrana. V času osvajanj Aleksandra Velikega in po njegovi smrti so jo nadzorovali Selevkidi. Nabatejci so jo zasedli v 1. stoletju pr. n. št., v 1. stoletju pa je postala prestolnica njihovega kraljestva, ki se je raztezalo južno vse do Petre. 

 

Največja slava mesta se začne po letu 106, ko je kraljestvo Nabatejcev osvojil Trajanov general Kornelij Palma. Tedaj je bilo območje priključeno Rimu kot Arabska provinca, Bosra (preimenovana v Nova Traiana Bostra) pa je postala prestolnica province ter vojaška baza III. cirenajške legije. Skozi mesto je stekla Via Nova Traiana, novozgrajena cesta med Damaskom in Akabo ob Rdečem morju, ki se je križala z že prej obstoječo potjo med Sredozemljem na zahodu in Mezopotamijo na vzhodu. Rimljani so v okolici zgradili še namakalne sisteme in s tem omogočili mestu razcvet. Iz tega časa je tudi rimski amfiteater, ki je lahko sprejel do 15.000 gledalcev. Velja za enega najlepše ohranjenih, saj je bil dolga stoletja zakopan pod peskom. Zgrajen je iz bazaltnega kamna. Oder so podpirali korintski stebri, fasada pa je bila narejena iz belega marmorja. Oder je imel leseno streho, ostali del gledališča pa je bil pokrit s svileno streho. Mesto je nekdaj imelo ok. 80.000 prebivalcev, danes pa jih je zelo malo, ki bivajo v vasi med razvalinami. Staro mesto se nahaja severno od gledališča in pokriva območje okoli 1 km2. Trdnjava okoli gledališča je bila zgrajena postopoma med 8. in 13. stoletjem. 

 

Lokalni mož Mark Julij Filip Avgust se je leta 244 povzpel do naslova rimskega cesarja (znan je kot Filip Arabski, vladal med leti 244–249). Tedaj je mesto povzdignil v metropolis ter v njem ustanovil kovnico, kjer so kovali kovance z njegovo podobo.

 

V obdobju Bizantincev je Bosra bila pomembno središče krščanstva, postalo je sedež najprej škofije in zatem še nadškofije. V 6. stoletju so tu zgradili največjo katedralo v regiji.

 

Leta 632 je mesto padlo v muslimanske roke. Že prej naj bi se tu kot deček na eni svojih karavanskih poti ustavil Mohamed. Z nestorijanskim krščanskim menihom po imenu Bahira naj bi se zapletel v več teoloških in filozofskih razprav. Za tem  naj bi mu Bahira napovedal, da bo fant nekoč postal prerok. Te razprave naj bi celo vplivale na nastanek korana. Muslimani, ki verujejo, da je Mohamed koran le dobesedno zapisal po božjem nareku, zadnji del te domneve seveda odločno zavračajo.

 

V 12. stoletju so Bosro dvakrat neuspešno napadli križarji. Mesto je še vedno cvetelo kot ena od postaj na romarski poti v Meko in romarji so zaradi legende o Mohamedu pogosto ostajali v njem tudi po ves teden. V času Otomanskega imperija se je romarska pot zaradi večje varnosti preselila nekoliko zahodneje po poti skozi Dero (kjer še danes poteka glavna cestna povezava med Damaskom in Amanom) in Bosra je postala malone zapuščena. Leta 1860 se je v njej naselilo precejšnje število druzov z bližnje Gore druzov.

 

Matjaž Grahornik

 

 

 

 

 

1. MALULA

  1. -  Majhna, idilična vasica, ki se skriva v ozki dolini na pobočjih Libanonskega gorovja.
  2. -  Ena redkih vasi, kjer še vedno govorijo aramejski jezik, jezik Jezusa Kristusa. Aramejščina je eden najstarejših neprekinjeno govorjenih jezikov na svetu, podoben hebrejščini in arabščini.
  3. -     V vasi je samostan sv. Tekle.
  4. -     SV TEKLA: je bila svetnica iz zgodnjega krščanstva. Rojena je bila v Mali Aziji ok. l. 30 po Kristusu. Kot mlada je spoznala apostola Pavla od katerega je prevzela krščanstvo, in sklenila ostati devica do konca življenja, pa čeprav so ji starši izbrali moža, ki pa ga je Tekla zavračala. Kasneje so jo obtožili, da je kristjanka, in jo obsodili, da bo živa sežgana, a se je ogenj čudežno ni dotaknil. Čez čas je nato pobegnila z apostolom Pavlom, a so jo potem še enkrat obsodili na smrt, vendar pa je bila ponovno čudežno rešena. Po tem so jo dokončno oprostili, Tekla pa se je naselila ob južni obali Male Azije, kjer je živela do smrti (dočakala je 90 let).

 

 

2. TRDNJAVE IZ ČASOV KRIŽARSKIH VOJN – MASYAF

  1. -   Trdnjavo so v prvi polovici 12. stol. zasedli ismailci, to je bila šiitska sekta, ki je kasneje postala znana pod imenom »asasini«. Kot šiiti so bili ismailci vedno v sporih z vladajočimi dinastijami, ki so bile povečini sunitske. Šiitski ismailci so pogosto napadali sunite, ter uspešno pobili kar nekaj pomembnih članov sunitskih dinastij. Lahko bi rekli, da so izvajali atentate, zato iz imena »asasin« tudi izvira angleška beseda za atentat – Assassination.

 

 

3. APAMEA

  1. -  Mesto Apamea so ustanovili nasledniki Aleksandra Velikega, Selevkidi, v 3.st. p.n.št.
  2. -    Kmalu je postala pomemben trgovski center Selevkidske države. Mesto je ležalo na stičišču pomembnih trgovskih poti med Sredozemskim morjem in notranjostjo Sirije.
  3. -     V času Rimljanov (2. stol.) je nastopila zlata doba mesta.
  4. -  Apamea je v zlati dobi imela ok. pol milijona prebivalcev, obiskala pa jo je tudi Kleopatra. Mesto je cvetelo vse do vdora Perzijcev (v 6. stol.), propadlo pa ob muslimanski zasedbi v 7. stol.

 

 

4. HAMA (VODNA KOLESA – NURIJE)

  1. -     Hama velja za eno najlepših sirskih mest, ki leži ob reki Orontes.
  2. -     Simbol mesta pa so velika lesena vodna kolesa, imenovana nurije.
  3. -    Premer do 20 m. Namenjena so dvigovanju vode iz precej nižje rečne struge reke Orontes. Vodo so po akvaduktih speljali do polj, ki so jih namakali. Danes je ohranjenih 17 koles.

 

5. KRAK DES CHEVALIERS

  1. -    Gre za enega najlepših srednjeveških gradov na svetu. Je tudi najbolje ohranjen križarski grad.
  2. -    Grad je bil pomembna strateška točka, saj je predstavljal pomemben nadzor nad trgovskimi potmi med Sredozemskim morjem in sirsko notranjostjo.
  3. -    V začetku 12. stoletja so grad zasedli križarji na svojem prvem pohodu v Jeruzalem. Grad ni bil nikoli osvojen, so pa ga križarji zaradi nenehnega obleganja muslimanov čez čas enostavno zapustili.
  4. -    Muslimani so v arhitekturo gradu vnašali svoje elemente, zato grad predstavlja tako frankovsko arhitekturo (gotski in romanski stil), kot tudi islamsko.

 

 

6. UGARIT

-    Feničanska mestna država, ki je svoj višek dosegla med 15. in 13. stoletjem pr.n.št.

-    Arheologi so tukaj izkopali ostanke kraljeve palače z 90 sobami, več bivalnih zgradb, knjižnico s številnimi besedili in templje posvečene bogu Baalu.

-    Najbolj pomembno odkritje pa predstavljajo številne glinene klinopisne plošče s teksti, napisanimi v sumerščini, ugaritščini. Na nekaterih ploščah so bili teksti pisani tudi z hieroglifi – kar kaže na močne gospodarske in kulturne stike s takratnim Egiptom.

-    V uporabi sta bili dve pisavi: egipčanski hieroglifi in mezopotamski klinopisi., kasneje pa tudi feničanska abeceda.

-    Mesto Ugarit je po naključju odkril nek kmet l. 1928 (vhod v grobnico), največ izkopavanj so arheologi opravili po letu 1950, do danes so odkrili ok. 400 glinenih popisanih plošč.

-    Ugaritski pisarji so bili eni od prvih »izumiteljev« feničanske abecede (iz klinopisnih znakov, tako da so za vsak glas uporabili določen znak oz. črko.).

 

 

7. SALADINOV GRAD

  1. -  Tako kot Krak des Chevaliers je tudi Saladinov grad predstavljal težko osvoljivo trdnjavo. Danes je v precej slabšem stanju kot Krak des Chevaliers.

 

 

8. MRTVA MESTA (BIZANTINSKI ČAS)

  1. -    Mrtva mesta so bile vasi v okolici med Alepom in Apamejo, katerih prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom, predvsem z vinogradništvom in pridelavo olivnega olja.
  2. -     Ker so mesta ležala na trgovskih poteh, so sčasoma postala zelo bogata.
  3. Najlepše do danes ohranjeno mesto je Sergilja. Najlepši stavbi v Sergilji sta kopališče ter mestna hiša, z izredno lepim balkonom.

 

 

9. ALEPO – TRDNJAVA

  1. -Alepo je največje sirsko mesto, ki je pred vojno imelo preko 3 milijona prebivalcev.
  2. -     Predstavlja trgovsko prestolnico Sirije. Na začetku 20. stol. se je v Alepo (in tudi v druga večja Sirska mesta) priselilo veliko ARMENCEV in ostalih kristjanov, ki so prebegnili iz Turčije. Še danes tu živi velika armenska manjšina, na kar kažejo številne armenske cerkve.
  3. -   Skozi zgodovino so Alepo osvajala različna ljudstva (Selevkidi, Rimljani, Perzijci, Bizantinci, Križarji, Mongoli, Osmanski Turki).
  4. -   Za obrambo mesta pred tujimi osvajalci je imela pomembno vlogo citadela – trdnjava.
  5. -   V času križarskih vojn je bila trdnjava glavna muslimanska obrambna baza, takrat so jo tudi obdali z globokim in širokim jarkom ter jo še dodatno utrdili.

 

 

10. SAMOSTAN SV. SIMEONA STILITA

  1. -     Posvečen sv. Simeonu, ki je zaradi asketskega življenja na stebru postal svetnik, kraj njegovega bivanja pa cilj mnogih romarjev.
  2. -   Sv. Simeon je živel v prvi polovici 5. stol. Kot mlad fant se je odločil, da bo postal menih, zato je sprejel zelo stroge nauke o trdem meniškem življenju tedanjih sirskih menihov. Eden od teh naukov je bila tudi huda telesna pokorščina z močnim trpinčenjem lastnega telesa. Zaradi tega se je Simeon izoliral, in si postavil 20 m visok steber na katerem je do konca življenja živel oz. stal.
  3. -    Na tem stebru je Simeon prebil skoraj 40 let, so pa na tem kraju kasneje postavili samostan.

 

Alen Ištokovič

 

 

 

Back to top