PRELOMNA OBDOBJA

0020 Simpozij TDR

Z naslovno temo smo skušali na letošnjih marčevskih posvetovanjih v Rušah opozoriti na pomembne obletnice in prispevati kakšno novo spoznanje oziroma iztrgati dogodke, osebe, okoliščine … morebitni pozabi. Organizatorji (LIRA, MK, UKM in OŠ JG) smo povabili širši krog raziskovalcev, strokovnjakov, institucij in posameznikov iz domačega okolja in kar nekaj se jih je odzvalo. Le strokovne in nekatere druge institucije, za katere smo bili prepričani, da bodo oziroma bi morale biti med najbolj kompetentnimi in zainteresiranimi (muzeji …) so ostale večinoma v svojih »nemih zavetjih«.

0008 Simpozij TDR

0005 Simpozij TDR

0006 Simpozij TDR

Posvet je tekel v dopoldanskih urah in to ves dopoldan in čez. Obiskovalci so pokazali zanimanje tudi za spremljajoči program, razstavo knjig in fotografij in pripravljene power pointe o TDR ter HE FALA. Možno si je bilo ogledati še dva dokumentarna filma (Fabrika Maribor in film o Dravskih elektrarnah). Vsebinsko res bogatemu posvetu so »dodali težo« še učenci osnovne šole, ki so med drugim prebrali Glaserjevo pesem, s katero je protestiral, da so kmetje prodali zemljo, na kateri so kasneje zgradili tovarno. Prebrali pa so tudi vsebinsko povsem drugačno pesem, ki jo je kot svojevrstno himno fabriki spisal ugledni krajan, priložnostni zgodovinar, ing. Josip Teržan.

0003 Simpozij TDR

Drugi aktivni udeleženci (mag. Matjaž Grahornik, dr. Gregor Antoličič, oba s SAZU, mag. Lilijana Urlep iz NŠAM, dr. Vlasta Stavbar iz UKM, upokojeni zgodovinar dr. Marjan Toš, dr. Miha Šimac iz Teološke fakultete, Tone Korošec, upokojeni major, ki je za to priložnost nadel uniformo, kakršno je nosil tudi general Maister, duhovnik Robert Senčar, upokojeni vodje falske elektrarne Kristijan Mravljak in predsednik društva LIRA Vili Rezman) so predstavili vsebino svojih raziskovanj o I. svetovni vojni v našem okolju in o začetku delovanja HE Fala in TD Ruše. Slednja bi morala stati po prvotnih načrtih na Fali in s pomočjo »falske« elektrike pretapljati v Rušah surovine v karbid, namenjen izdelovanju streliva za avstro ogrsko vojsko. Za vojsko, v kateri so služili in umirali številni Rušani in okoličani. O svojih sorodnikih, udeležencih I. svetovne vojne sta spregovorili potomki Jelka Šporin, roj. Šarh, in Majda Toplak, roj. Dolinšek, hčerka vojaškega kurata, ki je ob vseh drugih težavah občutil teže obeh svetovnih vojn kot ujetnik, izseljenec in interniranec.

0009 Simpozij TDR

0029 Simpozij TDR

Beseda uvodničarjev in razpravljavcev je tekla o prelomnih dogajanjih. Torej takih, katerih posledice so bile tako po tragičnosti, pomenu, trajnosti … v resnici tudi »usodne«. Naj gre za okoli 1700 vpoklicanih vojakov iz Ruš, Lovrenca, Puščave, Selnice, Limbuša, ali za tisoče vojnih ujetnikov (predvsem Rusov in Lahov, ki so med drugim gradili Falo in TDR), naj gre za svojce, ki so ostali brez bližnjih, naj gre za borce za severno mejo (preko sedemdeset prostovoljcev iz naših krajev), naj gre za šole, ki so utrpele veliko škodo in všolane, ki niso mogli normalno pridobivati znanja in se pripravljati na samostojno življenje, naj gre za cerkve, ki so ostale brez zvonov in duhovnike, ki so prvotni zanos ob junaštvih borcev v nesmiselni vojni spremenili v prošnje, da bi bog kmalu končal morijo …, v vsakem primeru gre za prelomne čase.

Prelomnost se sočasno kaže še v industrializaciji naših vasi pod in na obronkih Pohorja, Kozjaka. Res, industrializacija se je pričela že v zgodnjem 19. stoletju, zlasti v Rušah, natančneje na Smolniku. Predvsem tu so začeli rasti veliki industrijski obrati, steklarne, kovačije, žage. Morda so pred in med vojne kje na kakšnih dvorih in vladnih ter vojaških palačah nazdravljali s kozarci, narejenimi v našem okolju, morda so se vojaki vkopavali z lopatami in krampi ter pobijali s sekirami, noži, bajoneti, skovanimi v tukajšnjih kovačijah. Gotovo so na frontnih črtah umirali prestradani, izčrpani, onemogli, obupani, otopeli mladeniči in zreli uniformirani moški, pa tudi bolničarke in drugi zaledniki, zadeti od eksploziva iz ruškega karbida. Na kratko omenjena tragika terja spomin. Bolj kot številne prireditve, ki so tudi del vsakdanjega življenja, a se jih po pomenu ne da primerjati – čeprav imajo odločevalci, politični in drugi, za prireditve v smislu »kruha in iger« pogosto več posluha kot za prelomne fenomene in čase.

No, v Rušah in širši okolici pa se prelomnost po končani vojni ni »ustavila«. Nadaljevala se je kot v vojni začeta »druga industrializacija«. Nosilna je bila Tovarna dušika. Nič več ni bila namenjena proizvodnji streliva, pač pa karbida in tehničnih plinov za civilno rabo, umetnih gnojil in zaščitnih sredstev, različnih metalurških in abrazivnih, brusnih sredstev. TDR je gradila. Ne le proizvodne obrate. Tudi stanovanja, šole, javne zgradbe, zdravstvene, kulturne, športne … Zaposlovala je na tisoče ljudi, ki so tukaj našli delo, družino, izobrazbo, dom … Kraj se je fizično, gradbeno za nekajkrat povečal ter ponovno, tristo let po znameniti Ruški latinski šoli, postal mednarodno prepoznaven in ugleden, pomemben. Kraj dobrega, boljšega, vrednega življenja. Vse do sesutja, kar nekakšne implozije ob novi prelomnosti, osamosvojitvi, v kateri se je »zlomila« TDR, pa Tobi, pa Metalplast, pa Jeklo, pa Tovarna kos in srpov, pa Ferroterm …

In danes? Smo priča še enemu valu »negativne prelomnosti«? Čeprav si je gospodarstvo že dodobra opomoglo, o čemer več govore politiki kot gospodarstveniki? V Rušah pravega okrevanja najbrž ne moremo opaziti. Delujoča podjetja, družbe na teritoriju nekdanje TDR zaposlujejo skoraj 10 (deset) krat manj ljudi, v Bistrici je še slabše, ob Lobnici si gospodarstvo še ni povsem opomoglo … Če je nekoč veljalo, da je za razvoj potrebna vitalna gradbena aktivnost, moramo za Ruše priznati, da je povsem »obnemela«. Ko slišimo vodilne lokalne politike govoriti, da je stanovanj preveč, da je treba vlagati predvsem v prosti čas, razonodo, »kolesarjenje«, promocijo, informiranje, vnanji »lišp« …, nas mora zaskrbeti. Zakaj? Zato, ker takšne »fabrike«, kakršna je bila TDR ni več. Nobena »tovarna« ne bo več skrbela za prostorsko načrtovanje, kot je TDR. Nobena za »družbeni standard«, kot je TDR. Nobena za šolstvo, stanovanjsko (neprofitno) gradnjo, kulturno, športno dediščino …, kot je TDR. Lokalni skupnosti pa, čeprav je to njena ustavna pristojnost in odgovornost, do tega ni veliko mar. A o teh in drugih »prelomnih« obdobjih bo več govora na drugih posvetih, v drugih knjigah in drugačnih priložnostih. Podrobneje pa bo o tem, o čemer smo govorili 21. marca, javnost obveščena preko zbornika prispevkov in njegove javne predstavitve.

V. Rezman

 

0013 Simpozij TDR0011 Simpozij TDR

0023 Simpozij TDR

0032 Simpozij TDR

Back to top