»POTOVANJE« PO RUŠKI ZGODOVINI

Leto 2015 je bilo, če pomislimo na raziskovanje in seznanjanje z našo lokalno zgodovino, dediščino, za društvo LIRA precej pestro in bogato. Aktivni nismo bili samo člani društva. Pritegnili smo še strokovnjake z univerze, knjižnic in drugih strokovnih institucij. Rezultat tega sodelovanja so nove raziskave, članki, predavanja, razstave, knjige. V tem »ustvarjalnem stilu« smo zaključili leto.

V dobrem mesecu dni smo pripravili in izvedli kar nekaj »dogodkov«. Izdali smo dve knjigi, ju javno predstavili v hotelu Veter s predavanji in video projekcijami, pospremili s fotografsko razstavo in naše delo na področju ohranjanja kulturne dediščine »izkoristili« še za izvedbo »nagradnega kviza znanja o Rušah« na društveni prednovoletni zabavni, družabni prireditvi.

Konec novembra smo ob pomoči donatorjev in sredstev, pridobljenih na javnem razpisu, izdali knjigo RUŠE (mesta miru in spomina-pokopališča). V knjigi sta avtorja (Matjaž Grahornik in Vili Rezman) segla v ruško zgodovino tja do kamen dobe. Z dobrimi razlogi. Želela sta predstaviti našo daljno preteklost na ta način, da sta izpostavila »mesta miru«, pokopališča, grobišča na ruških tleh. Morda bi se kdo vprašal, zakaj se je potrebno, če se hočemo seznaniti z našo zgodovino, ukvarjati prav s pokopališči? Odgovor je preprost.

Skoraj edine ostaline iz tiste daljne preteklosti, na katere se lahko opremo, so grobišča in ostanki, ki so bili najdeni v številnih raziskanih grobovih. Za čas, v katerem niso zapisovali »dogodkov« na naših tleh nam preostane torej le arheološko raziskovanje in na njegovih ugotovitvah (najdbah) utemeljeno sklepanje o tem, kako so ljudje takrat živeli, kako so pridobivali sredstva za življenje, kako so gradili stanovanja in živeli v njih, kako so urejali medsebojna razmerja, kdo, komu, kako je vladal, v kaj so ljudje verovali, kakšna so bila njihova sorodstvena razmerja…

Kdo drug bi se vprašal, zakaj pa je sploh pomembno vedeti, kako so »Rušani«, živeli takrat, pred tri tisoč leti ali še prej? Kaj pa imamo od tega, če to vemo?

Odgovor je ponovno preprost. Tudi danes se namreč sprašujemo po svojih »koreninah«, raziskujemo družinska debla, primerjamo naš način življenja z načinom, ki smo ga videli pri »drugih«…in se odločamo, kako ravnati v podobnih situacijah. Če ne razumemo lastne preteklosti, kako naj razumemo preteklost drugih? Kako naj razumemo to, da smo ljudje resnično različni, pa vendar v mnogo čem povezani? Kako naj razumemo pravico do te različnosti? Če je preveč stvari, o katerih ne vemo dovolj, da bi se lahko utemeljeno, argumentirano odzivali, pa se nam prepogosto dogaja, da razlike razumemo kot sovražnosti in se do njih nestrpno obnašamo. Kdor ne verjame v teh nekaj preprostih stavkov, naj se vpraša: Pa res, zakaj sosed podpira pomoč beguncem in je drugi sosed ne? Zakaj se nekateri (tudi naši prijatelji, sorodniki) izpostavijo v zagovarjanju enakih pravic istospolnih in zakaj se drugi naši prijatelji, sorodniki izpostavljajo v »dokazovanju«, da gre za ljudi, ki so grožnja človeštvu?

No, poznavanje preteklosti je torej lahko čisto »uporabno«. Že zategadelj, ker se danes odločamo o povsem vsakdanjih dilemah, ki jih lahko razumemo samo skozi razumevanje zgodovine. Bolj kot poznamo, razumemo preteklost, večja je verjetnost, da se bomo odločali v skladu z vrednotami, pravicami, svoboščinami…, ki so se izoblikovale v tisočletjih našega obstoja. Da bomo upoštevali nekaj, kar javno zagovarjamo vsi in čemur se običajno reče resnica, lepo, pravično, dobro, smiselno… če vsega tega ne poznamo vsaj malo, se nam lahko preprosto zgodi, da nas družbeni dogodki presenetijo, nas »zavrtinčijo« v povsem nekontrolirane, tudi nerazumne, nesmiselne in z vidika človekovih pravic nesprejemljive sodbe, trditve in aktivnosti.


FOTOGRAFIJE S PREDSTAVITVE v Vetru

0002 Predavanje Pokopalisca0004 Predavanje Pokopalisîcîa0008 Predavanje Pokopalisca0009 Predavanje Pokopalisca0010 Predavanje Pokopalisca

                       

    0030

Tik pred iztekom leta smo s fotografsko razstavo dokumentarnega značaja, ki jo je pripravil Gregor Rezman, izidom še ene knjige (RUŠE, stavbna-sakralna dediščina) in predavanjem, na katerem je kot gost sodeloval ruški župnik Robert Senčar, želeli javnosti predstaviti nekaj podatkov, fotografij, dilem, predlogov v zvezi z našo bogato kulturno dediščino. Jasno je, da je potrebno pričeti s tistim, kar je najbolj vredno, tudi vpadljivo, prisotno, razširjeno in po starosti izjemno. Takšna je ruška sakralna dediščina.

Če razmišljamo o ruški sakralni, cerkveni dediščini (kot delu stavbne dediščine), moramo nenehno opozarjati na njeno »posebnost«. Ta posebnost je v tem, da je razen umetniške vrednosti (arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, rezbarstvo…) za razvoj ruške krajine še pomembnejši vidik ruške cerkve kot družbenega (razvojnega) fenomena. Tega ne moremo razumeti, če ne vzamemo v primerjavo preteklosti sosednjih krajev in celo širših, mednarodnih razsežnosti. Ruše so nekaj »posebnega«, a se žal Rušani tega vse manj zavedamo.

Gotovo bo kdo privzdignil obrvi, češ, zakaj pa takšno pretiravanje? A če se bo seznanil z ruško preteklostjo, bo moral obrvi povesiti. Naj v mislih poišče primerjave romarske (gospodarske) zgodovine! Naj poišče primerjave socialnih mrež, tudi mednarodnih, nekoč in danes, prisotnost Ruš v intelektualnem, elitnem duhovnem…svetu, naj primerja veličino verskih iger, mednarodno sloveče latinske šole, prve dramske uprizoritve Divjega lovca na »letnem gledališču« z gasilskimi in drugimi »vsesplošno« želenimi veselicami, »stand up« komercialnimi nastopi…

V knjigah, ki jih izdaja LIRA in so tematizirane glede na preteklost ter razvojne možnosti (zbirka »RUŠE-tu sem jaz doma-gost«), je moč najti številne predloge, pobude, ki bi jih morala premisliti zlasti lokalna skupnost in ZVKD. Odziv na naša vabila, pobude ni bil ravno najbolj navdušujoč. Občina (vključno z »občinsko arhitektko« Marušo Zorec) je ledeno hladna, čeprav ji gre zahvala, da nekatere naše projekte vsaj sofinancira, če jih že ne želi aktivneje podpirati. Kot da ne poznata ustavnih in zakonskih določil s področja kulture!? Društvo LIRA pa kljub aktualni »neuslišanosti« ne namerava odstopiti od svojega poslanstva, zavezanosti k skrbi za kulturno dediščino!

V letu 2016 bomo nadaljevali z našo skrbjo za lokalno zgodovino (vključno s kulturno dediščino). Vabimo vse, ki nam s strokovnim znanjem in raziskovalno iskrico lahko pri tem pomagajo, k SODELOVANJU!

RUŠE, 4.1.2016


FOTOGRAFIJE S PREDAVANJA IN RAZSTAVE v Vetru

0010 Predavanje Sakralna dediscina

 

0025 Predavanje Sakralna dediscina

0017 Predavanje Sakralna dediscina

Back to top