POGLEDI Z NEBA …
Posebna oblika dela naših »delavnic« so delavnice »in situ«, na kraju dogodka. Na nekatere izmed takšnih delavnic vas želimo opozoriti. Novembra smo se tako odzvali vabilu (LIRA, ŽU RUŠE), da se spomnimo 500 letnice izgradnje cerkvenega stolpa, zvonika. Ogledali smo si najprej stavbe, objekte v okolici in nekateri so bili kar presenečeni. Slišali so namreč, da ruška latinska šola ni bila v stavbi, ki jo imajo »vsi« za »gimnazijo« in imamo po njej celo ulico poimenovano. Prav tako so bili presenečeni nad dejstvom, da ima cerkev dva stolpa – manjšega in starejšega večinoma sploh ne opazijo. Še to, da je bila stara kaplanija nekoč dijaški dom, tako rekoč prvi(?) ruški hotel, je bila zanje nova informacija.
Ko smo si ogledali okolico cerkve in nekdanje pokopališče, ki je tristo let nazaj služilo kot del amfiteaterskega gledališča, smo se povzpeli na več kot trideset metrov visok stolp. Stopnice se vijejo mimo stolpne ure vse do vrha, kjer v zadnjem nadstropju kraljujejo štirje zvoni. Od tam smo si lahko, skupaj s 85 letnim »dedejom Kotnikom«, ogledali Ruše »z neba« in napravili spominske posnetke. V »čebulo« seveda nismo šli, raje smo se vrnili v župnišče, kjer nas je župnik pogostil in kjer smo delavnico zaključili z daljšim pogovorom.
Pred nami pa je bil še en podoben vzpon. Decembra smo se namreč odpravili na Ta veseli dan kulture v Maribor. Sprehodili smo se po terenu nekdanjih mariborskih pokopališč, mimo evangeličanske cerkve v Alojzijevo cerkev. Predstavila nam jo je mag. Lilijana Urlep, ki je opozorila na pomen dela Marka Glaserja. Nato smo šli še v stolnico, se tam srečali z bivšim ruškim župnikom Bernardom Geršakom, dekan Marko V
eršič pa nam je, čeprav je stolp sedaj zaprt, omogočil vzpon nanj. Še deset metrov višje smo bili kot takrat, ko smo bili v ruškem zvoniku in prav vsi, ki smo bili na vrhu, smo mu bili hvaležni, da nam je to omogočil.
Nadaljevali smo z ogledom frančiškanske cerkve ter otvoritvijo razstave v Pokrajinskem muzeju, po katerem smo imeli voden ogled. S pojasnili sta pomagala Matjaž Grahornik in V. Rezman, tisti bolj pozorni pa so bili veseli, ko so opazili, da so v tem muzeju skromno, a vendarle, predstavljene tudi Ruše.
Ker se Ta veseli dan kulture, Prešernovo rojstvo slavi na začetku decembra, si nismo mogli kaj, da ne bi obiskali stojnic na Štukljevem trgu, kjer so ponujali kuhano vino, žganje in prigrizke ter še kaj, a ponudba ni bila takšna, da bi nas navdušila. Zato smo se lahko točno ob napovedanem času zbrali in vrnili domov.
