TUDI »DOMA« JE LAHKO PRAV LEPO …

Že v naslovu kratkega pohodniškega »poročila« želimo povedati, da ni treba zmeraj na letalo ali kako drugače daleč potovati, da bi videli, spoznali kaj novega in se imeli prijetno, doživeli kakšno zanimivo uro ali popoldne. Tokrat smo se v ta namen odpravili le »po hribu navzgor«, malce nad Ruše, na nekdanji, od srednjega veka tako imenovani Rasterberg. Ni nas bilo zelo veliko, a dovolj, da se je Miro Jauševec, ki je bil spiritus agens dogodka, lahko počutil »kaplarja«, desetnika.

Zbrali smo se v centru mesta, ob ruški grobnici z znamenitim spomenikom, pred nekdanjo Dolinškovo kavarno. Le kdo se je še spomni kavarne ob starem vaškem vodnjaku, ki ga je konec 18. stoletja za Rušane dal zgraditi župnik Luka Jamnik? A ne bo beseda o njej in o drugem iz preteklosti Ruš, kar bi tukaj, v središču kraja boljšemu poznavalcu utegnilo »privreti iz spomina«. Morali smo naprej, proti kalvariji, ki bo kmalu slavila 300 letnico. Danes, po zadnjem neurju, res ne izgleda prav spodbudno, a že se pripravlja obnova ter kulturni večer (za »ruško nedeljo«), na katerem bomo o njej lahko izvedeli več. Le treh skrivnostnih kamnov, ki naj bi ostali od prve postavitve in bi naj ob zadnji prenovi bili vgrajeni v nove temelje, ni več opaziti.

Najbrž mnogi ne vedo, a nedaleč, nad kalvarijo leže kosti po drugi vojni izvensodno pobitih (ne edine). Tam nekje, sredi nekoč obširnih vinogradov, ki so jih že v 12. stoletju tukaj zasadili takratni kolonisti. Ti so, po prihodu koroških benediktincev, lastnikov falske gospoščine, kultivirali severna pobočja Pohorja od Ruš pa vse do Peker. Kdo bi danes verjel, da so se tod raztezali bogati vinogradi in da je ruško vino imelo takrat visoko ceno, višjo od tistega iz limbuških, pekrskih goric? A tako poročajo srednjeveški urbarji in bo najbrž že držalo.

WP 20180622 18 32 34 Pro

Po tej »vinorodni« okolici smo se podali na dvourno (tako je bilo obljubljeno) potepanje proti Knapovi (tudi »Perknapovi, Bajknapovi«) lukni. Le malokdo od domačinov je že bil tam. Mi smo, po tem, ko nas je sredi poti prijazno sprejel domačin Bogomir Mušič in nas popeljal v »brezpotje«, zakoračili med koprivami in po ozki, mestoma zelo strmi potki proti cilju – lukni, kot bi rekli pravi Pohorci.20180622 183553 Ni prav velika ta lukna: na nadmorski višini kakšnih 500 metrov je zasekana v skalo. V dolžino meri petindvajset dolgih (metrskih) korakov, široka pa je le meter, mestoma malo več ali manj, hoditi je treba s sklonjeno glavo. Ljudska pripoved pove, da so tod nekoč kopali kremen za glažute (drugi menijo, da za tovarno dušika), a najbrž je bilo tukaj le nekaj poizkusnega iskanja surovine, ki pa ni bilo uspešno in je bilo opuščeno. Menda pa si je tukaj za nekaj časa uredil »skrivni dom« par, ki se je skrival pred policijo. A vse to niti ni bistveno, pomembno je, da pripoved vzburja naše zanimanje in domišljijo.20180622 183700

Še eno zanimivost smo srečali sredi poti: Repoluskovo »staro hišo«, nekoč furmansko gostilno (ne Martnico), kakršnih je bilo tukaj, ob poti iz Ruš do Areha (ali obratno) več.WP 20180622 18 11 43 Pro Menda so bile štiri. Več sto let stara hiša, etnološka, profana stavbna dediščina, ki je »budno oko« ZVKD ne opazi, še kljubuje zobu časa in lastniki na okenskih policah še zalivajo tja v »teglih« postavljene rože. Do kdaj bo ta dediščina še kljubovala? …

Naš čas pohoda se je raztegnil za tretjino napovedanega, za eno uro (vmes so dekleta nabrala tudi nekaj gob, poletnih gobanov, celo marelo v docela netipičnem, vlažnem in senčnem okolju - narava se je res zelo spremenila! -, drugih pa so se previdno izognila). Preden so te gobe (in nekaj Mušičevega »šnopsa«) odnesle v dolino, pa smo se družno okrepčali v Mušičevi vrtni lopi, pravzaprav lepo urejeni preši. »Padle so ideje«, da bi obisk te lukne bil dovolj za en popoldan!? Žena Marjetka, ki se je medtem vrnila iz službe in pomagala pri pogostitvi, rada pohvali moža. Nič čudnega, saj je lepo »sestavil« brunarico (vez med bruni je iz maha), izdelal leseno notranjo opremo, ohranil nekaj starega obrtniškega orodja, skupaj pa postorita še marsikaj: zlasti skrbita za zgledno urejenost domačije, prijazno vzdušje na njej, za to, da pridelek iz sadonosnika, vinograda in vrtov »ne propade« (vino, žganje, vloženo sadje …) in da se mimoidoči z veseljem ozrejo na domačijo in rečejo: »Res skrbno …!«WP 20180622 17 38 03 Pro

Še bi lahko pripovedovali o …, a pustimo številnim pohodnikom iz Ruš proti Martnici, Arehu …, da sami odkrivajo številne znamenitosti, zanimivosti! Torej, čim bolj pogosto na »raziskovalno« pot po ruški, s kulturno dediščino bogato »obdarjeni« okolici! Morda vas spodbudijo tudi fotografije, ki sta jih prispevala še Matej Mencinger in Jernej Rodošek.

vr

20180622 183615

WP 20180622 18 35 09 Pro

Back to top