Na rojstni dan TDR

smo se kljub poletni pripeki in na neobičajen datum, prvega avgusta, ko »so vsi na dopustu«, zbrali v Vetru, da bi se spomnili »naše fabrike«. Glede datuma nismo imeli možnosti, da bi kaj dosti izbirali. Takrat, točno sto let nazaj, se je pač zgodilo: tri mesece po začetku obratovanja falske elektrarne so zaposleni v Rušah opravili še prvi izliv (»abštih«) pri karbidni peči.

Preko trideset udeležencev, kolikor se nas je zbralo, se nas je po uvodnih razmišljanjih in po power point predstavitvi starih fotografij »zapletlo še  v dolg pogovor in pripovedovanje spominov. Zdelo se nam je prav, da kljub temu, da »fabrika«, kakšno smo poznali, že desetletje ne obratuje več, ne pozabimo na to, kako tesno smo povezani z njeno preteklostjo. Da, celo tisti Rušani in drugi, ki niso nikoli delali v njej ali ki so se rodili po letu, ko je bila »predana državi, torej nacionalizirana«, smo številni okoličani na nek način dediči. Zlasti, če živimo v kraju, v stanovanjih, ki jih je v velikem številu gradila tovarna, če smo hodili v šole, ki jih je zgradila ali dotirala TDR, če smo bili deležni njene štipendijske politike, pomoči prostovoljnim društvom itd. Na vsakem koraku v našem okolju je namreč še moč čutiti »fabriko«.

O tem in drugem je torej tekla beseda. Zlasti smo lahko veseli, da se nas je na tej, drugi delavnici o TDR zbralo kar nekaj takšnih, ki smo bili pripravljeni kaj pokomentirati, razložiti, pojasniti. In prav tako smo veseli dejstva, da se je tudi po delavnici že oglasilo nekaj posameznikov, ki so poslali kak zapis, fotografijo in ki so izrazili pripravljenost, sodelovati pri nastajanju knjige o TDR. Tokrat sta bila med drugimi, nekdanjimi zaposlenimi Rušan(kami), ki kaj vedo o tovarni in spomine radi delijo z nami, tudi dva bivša direktorja, Albert Žerdin ter Rafael Razpet – kako lepo bi bilo, če bi se za sodelovanje odločili še drugi, ki »imajo kaj povedati«!

Ker bo prva knjiga o TDR izšla šele proti koncu leta, druga pa prihodnje leto, je časa torej še kar nekaj.

VR

 

 

 

Back to top