IMG 20191209 175429INTENZIVNA JESEN KLJUB VSEMU NI IZOSTALA

Po avgustu, ko smo vsi »počitnikovali«, smo za jesen imeli planiranih kar nekaj prireditev, a so se naši načrti pričeli sesuvati eden za drugim. Najprej je ena naših zunanjih sodelavk odpovedala svoje predavanje in predstavitev knjige o zdravju in bolezni na Pohorju (kasneje je knjigo predstavila pod Kozjakom!). Nato se je zavoljo intenzivne misijonske dejavnosti mariborske dekanije zamaknilo običajno strokovno srečanje ob praznovanju ruške nedelje, malce kasneje ni bilo dovolj prijavljenih udeležencev ne za vzpon na Šumik in ne za pohod po Zadravju … Odpadle oziroma prestavljene prireditve pa za nas niso pomenile kakšne »hibernacije«. Prav nasprotno, bili smo angažirani pri drugih projektih. Gostovali smo s svojimi predavanji (delavnicami) v Hočah in Selnici, raziskovali smo pri Svetem Petru (Malečnik), v Mariboru, v Vuzenici in Kamnici. Nekateri »rezultati« tega dela so že bili »vidni«, drugi se napovedujejo za bližnjo prihodnost.

Najprej se malo ozrimo na naše gostovanje v Hočah, kjer sta tamkajšnja knjižnica in občina pripravili domoznansko srečanje o Glaserjih/Glazerjih. Obisk predavanj, ki so jih izvedli Vlasta Stavbar, vodja domoznanskega oddelka v UKM, Mitja Čander, literat in direktor Beletrine, ter predsednik društva LIRA, je bil odličen. Prisotni so tudi z zanimanjem sodelovali v diskusiji, le koga iz ruške občine, ki je bil napovedan, bi še pričakovali – a je bilo to prazno upanje. Nas je pa bilo (nekdanjih) Rušank(ov) le nekaj v dvorani.

Kaj kmalu se je izkazalo, da naša prizadevanja za ohranjanje kulturne dediščine imajo svoj smisel. Bilo je nenavadno spoznati, da celo Hočani o svojem velikem rojaku, prvem doktorju sanskrta pri nas, literarnem zgodovinarju in še kaj, dr. Karolu Glaserju, ne vedo kaj prida veliko. V Rušah je o tem starejšem sorodniku Janka Glaserja, po drugi svetovni vojni samopreimenovanega v Glazerja, le težko najti koga, ki je zanj že slišal. Kaj šele za Marka Glaserja, Smolničana, kasneje župnika pri Svetem Petru, Slomškovega najpomembnejšega pomočnika ob prenosu škofije v Maribor. Prav groteskno pa je bilo slišati nekega uglednega intelektualca, ki je v razpravi povedal, da je za Janka Glazerja prvič slišal, ko si je pred neko nogometno tekmo oblekel dres z napisom OŠ Janka Glazerja Ruše.

MARKO GLASER

DSCN4012

Ponekod drugod pa Glaserje, vsaj Marka, bolj poznajo. V Malečniku na primer. Nedavno smo lahko tam pri maši marsikaj slišali o njegovem življenju, o tem, kako je pomembni »Rušan« dolga desetletja vodil malečniško župnijo – v pomoč mu je bila sestra, vdana sodelavka, ki so se ji Malečničani tako kot bratu zahvalili s tem, da so ju po smrti položili v grobnico pred vhodom v cerkev na Gorci in obema namenili še velika epitafa. Župnišče pri Svetem Petru še danes hrani veliko izvezeno »sliko«, medaljon, na katerem piše, da so mu ga ob 50 letnici maševanja iz Ruš v dar prinesli rojaki, Rušanci. Na veliko osebnost nekdanjega Rušana smo opozorili tudi ob obletnici njegove smrti (130 let). V župnišču smo od predavateljev, Lilijane Urlep, Vlaste Stavbar, malečniškega duhovnika Jožeta Lipovška, domačega župnika Roberta Senčarja ter predsednika društva LIRA lahko slišali marsikaj novega, večini obiskovalcev nepoznanega. Marko Glaser, ki je umrl nekako v času, ko je njegov ruški sorodnik Janko »shodil«, je res zaslužil spominsko pozornost. Rojen je bil, in tam je preživel najbolj rosna otroška leta, v spodnjem Smolniku. V hiši, v kateri je bila mogočna očetova kovačija, kasneje pa je tam množica ljudi hodila v službo v Tekstilno tovarno, Metalplast … Njegova življenjska pot je bila pot duhovnika, ki si je s svojim delom »prislužil« visoke naslove cerkvene hierarhije, celo cesarsko odlikovanje. Zlasti za njegove zasluge pri prenosu sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Maribor. Letos, ob visokem jubileju, 160 letnici tega prenosa, so bile seveda opazno navajane Slomškove zasluge, Marka pa se je malce spregledalo. Čeprav je bil prav on tisti, ki je imel po organizacijski, materialni in finančni plati največ zaslug za to, da sedež ni pristal na primer v »Slomškovem Celju« ali na Ptuju, ki sta se za pridobitev sedeža tudi naprezala. A Marko Glaser, kasneje častni kanonik in še marsikaj drugega, je v veliki meri poskrbel za ustrezne škofijske prostore, gimnazijsko poslopje v Mariboru, za cerkev Sv. Alojzija itd. Kot dober gospodar je precej gradil še v Malečniku – skoraj dvajset gospodarskih zgradb, viničarij, samostan in šolo, križev pot na Gorco, obnavljal cerkve od zunaj in od znotraj …, dovolj, da zasluži pošten spomin.

Spomnimo se ga lahko tudi kot prevajalca, založnika, pesnika. Prvi Glaser, ki je pesnil, je bil njegov predhodnik v sorodstvu, učitelj Jožef, ki se je iz Ruš izselil pred več kot dvema stoletjema. Na »seznamu poetov« iz Glaserjevega rodu mu sledijo najprej Marko, pol stoletja za njim Janko Glaser (kasneje Glazer), še slabe pol stoletja kasneje Alenka …

Ker pa se na enem predavanju ali v enem članku o možu, ki se je rad vračal v svoj rodni kraj, tu podeljeval zakramente in prepričal škofa Slomška, da je blagoslovil (1861) Hlebovo cerkev na Smolniku, ne da prav vsega povedati, smo se predavatelji odločili: čez leto dni naj ugleda luč publikacija z delovnim naslovom MARKO GLASER – Rušan pri Svetem Petru.

IMG 20191209 190438IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338IMG 20191209 191338

Back to top