V DEŽELI ROKOVNJAČEV

(Ivekov šesti spominski pohod, Vzpon na Čreto, 8.7. 2017)

Tja, proti središču Slovenije, na vzhodni rob ozemlja rokovnjačev, smo se letos odpravili na Ivekov memorialni pohod. Če bi bil še med nami, bi bil tudi sam zagotovo vesel takega enodnevnega druženja. Seveda, saj je z nami, a le v lepih spominih nanj. Tudi dežela rokovnjačev živi z nami le še v spominih, mnogi pa so najbrž že tudi pozabili, kako lepo je rokovnjaško življenje v svoji povesti popisal Josip Jurčič (dokončal J. Kersnik). Spomnimo se, da so bili rokovnjači »pojav« iz druge polovice 18. in prve polovice 19. stoletja. Iz časov Marije Terezije, Ilirskih provinc …, ko so mladi fantje, raje kot v vojsko (takrat je bila vojaška obveznost zelo zelo dolga, tudi dosmrtna), šli v ilegalo, živeti svoje »rokovnjaško življenje«. Skupaj z družinami, ki so si jih tam ustvarili, so postali »strah in trepet« bogatih, etabliranih … Za nekatere so pomenili upor proti brezpravnosti, revščini, vsekakor proti oblasti, simbol nekakšnega »robinhudovstva«. O tem, kako bi bilo treba vzeti bogatim in razdeliti med reveže, razmišljajo nekateri tudi danes … Jasno, odsekana otroška roka, ki je nekoč simbolizirala rokovnjaštvo, danes ne pride več v poštev.

Tja torej, brez »rokovnjaških« ambicij, smo se podali. Izhodiščna točka vzpona je bil kraj Vransko. Danes ga, majhno naselje (cela občina šteje komaj kaj več kot 2000 prebivalcev), poznamo po Centru varne vožnje, gasilskem muzeju, muzeju motornih koles … Nekoč pa je bilo tam pomembno rimsko naselje na glavni transportni povezavi med Emono, Celeio in Poetovio … Pomembnost je Vransko izgubilo šele na polovici 19. stoletja, s prvo železnico, kasneje pa še z avtocesto. Do takrat ni bilo Slovenca, ki je potoval v prestolnico, Julijske Alpe ali »na morje«, pa se ne bi ustavil na »okrepčilnem« postanku v tamkajšnji gostilni. Zlasti za avtobuse je bilo to zlato pravilo, saj je šoferjem in sprevodnikom tudi prišla prav kakšna klobasa s pivom... »Korupcija« ni povsem novodobni pojav.

Pred vzponom na kočo na Čreti, na višini komaj dobrih 800 m.n.v., so si nekateri »ogledali« znamenito že omenjeno gostilno, nekateri pa tudi lepo cerkev (z obnovljenim oltarjem Francesca Robbe iz 18. stoletja) in druge zanimive ostaline. Za vse je bilo premalo časa, tako da (razen bolj »nemirnih« posameznikov) nismo uspeli niti obiskati župnika, ki je dolga leta služboval v ruški občini (Lovrenc).

Ko smo šli mimo cerkve, pa smo lahko pričeli uživati v vzponu. Teh nekaj ur (gor in dol) nas je vodilo mimo skromnih domačij s sijajno urejenimi vrtovi (naše gospodinje so tudi izražale takšna občutja), po lepo prehodni potki skozi bukov in nato mešan gozd. Naš Ivan (Trup), najstarejši in najbolj aktiven pohodnik, se je »na odprtem« takoj (za spomin) »nastavil fotografskemu aparatu« med rožicami … Drugi so izkazali drugačne sposobnosti. Ko je Jasmina nekaj »zavonjala« v zraku, smo začeli nabirati gobe. Kar nekaj se jih je nabralo. Za nekatere »strupenih«, žametnih gobanov, mavlov … Ignoranca ni argument. No, že naslednja dva dni smo jih z užitkom pospravili na »degustaciji«. Vsi, več kot polovica števila pohodnikov, smo naše brbončice razvajali, čeprav so se nekateri najprej zaklinjali, da strupenih in črvivih gob ne bodo jedli.

Ob poti na vrh in nazaj pa se seveda nismo predvsem ukvarjali z gobami, čeprav je res, da so na koči nekateri ob golažu, joti, vampih, štrudlu … jedli tudi gobovo juho z žganci. Ogledali smo si še naravo (veliko lipovcev …), podružnične cerkvice, spomenike padlim partizanom itd.) Zanimivo: eno od spominskih obeležij je bilo brez rdeče zvezde. Vranska občina je sicer brez pomislekov lahko prepoznavna kot »desna«.

Ko smo se vračali domov, pa smo, rahlo utrujeni, že predajali spominom … Bilo je lepo. Kdaj se snidemo naslednjič? Zagotovo na naslednjem Ivekovem memorialu.

Vili Rezman, fotografije Lidija Valenčak